V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…
No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.
Punce, dejta gor še vajine fotke, jes mam sam to…
Raf, to si zihr dvakrat štel, da si do 166 preštel 🙂
Maš res… kar nismo mogl verjet, da je res taka cifra (predvsem punce…;).