Evo pa sva jo dočakala. Smer katero sem imel zadaj nekje v glavi odkar sem postal tečajnik, v nedeljo 5.7.2020 pa sva jo z Dorotejo končno preplezala.
V Krmo sva se odpravila kakor se za resne smeri spodobi in sicer (pre)zgodaj zjutraj. Na prekrasnem dostopu srečava še Tržiško navezo, s katerima smo skupaj prišli do stene. Sledil je instant zajtrk in kmalu zatem je po dolini že odmevalo žvenketanje železja za pasom. Tržičana sta naju prijazno spustila naprej, tako zarineva v začetno zajedo. Kar vredu plezarija za ogrevanje nato pa sledita 2 lahka cuga in že smo na detajlu. Smer je logična, lepa in dobro nabita. Doroteja zarine naprej in takoj ko se sprijazne, da kdaj je pač lažje če daš noge narazen, prepleza detajl brez večjih težav. Lepa plezarija sledi vse do vrha le v zadnjem cugu ter izstopni grapi je pač podrtija, a zaradi lepih razgledov se da na vse to pozabit.
Ker se še nisva spoznala z vsemi bližnjicami čez Tošc sva jo obrala po regularni poti na Bohinjska vratca in nazaj v dolino ter prijetno utrujena padla v posteljo.
