V torek sva se z Maretom N. zapeljala do Bele Peči nad Tržičem in splezala dve smeri – Katastrofula (IV/III, 100m) in Bumerang (V/III-IV, 100m).
Mare mi da na izbiro, kaj greva najprej. Odločim se za lažjo. Spleza prvi cug, sama mu sledim in ker je skala res kompaktna in težko fališ naslednji svedrovec, splezam drugi cug naprej. Tretji ostane še Markotu in v slabi uri sva že na vrhu. Za sestop se odločiva za abzeil – verjetno ena slabših odločitev. V vodničku sta napisana dva abzeila po 15m, a kaj ko do ta prvega štanta vodi skakanje po naloženem kamenju premera od 5cm do 50cm. Oba abzeila združiva v enega, temu sledi še 10m ”lahkotnega” izogibanja polzenju kamenja navzdol do podstene. Glede na to, da ima Mare izkušnje, da se v takem svetu štrik krotoviči in zapleta v vsako najmanjšo oviro, mu moja prostovoljna želja, da abzeilam kot prva, ni predstavljala problema ;).
Sledi še smer Bumerang. Mare gre prvi, naredi štant in že lahko plezam. Zaradi meni zelo priljubljene luske sredi cuga (beri: sarkazem) pridem na štant z idejo, da naslednji cug ne grem naprej. Kmalu Maretov izraz na obrazu pove, da iz te moke ne bo kruha in že imam na sebi vso opremo za napredovanje. Po dveh vpetih svedrovcih mi postane vse spet “okej”, pravzaprav preveč, tako da zgrešim drugi štant in zlezem naprej do vrha. Dolžina štrika se je ravno izšla, robe na pasu pa je bilo prav tako glih za glih.
Tokrat se odločiva za lepši sestop po uhojeni poti na drugi stran skale in v 20 minutah sva že nazaj pod steno.
Bela Peč mi je bila všeč, saj mi v primerjavi s ponedeljkovo plezarijo na Vršiču v roki ni ostal noben oprimek. Še sreča, da je sonce spremljal rahel vetrič, drugače bi po prvi smeri nadaljevala samo se z analizo.
Bravo 🙂