Prvo marčevsko soboto nas je zjutraj pred PD-jem zbranih 13. Vsakoletno smučarsko turo v sklopu vodenih tur smo tokrat usmerili na tromejo med Koroško, Štajersko in Solnograško. Prvi dan smo imeli v planih Zehhnerkarspitz (2452 m), drugi dan pa nekaj nad Innerkremsom.
Na poti tja smo bili deležni pustega jesenskega vremena z rahlim pršenjem, da nam je bilo komaj mogoče poiskati izbrani cilj. Trmasto smo nadaljevali s pripravami na vzpon in kmalu prišli iz jesenskega v zimski letni čas. Rahlo sneženje nas je spremljalo skozi Zehnersko krnico, na grebenu pa nas je pozdravil še zoprn severnik. Na spihanem vrhu se nismo dolgo obirali in tipaje odsmučali v krnico. Bilo je zanimivo, sem in tja smo ujeli kar lepe zaplate pršiča. Nad gozdno mejo smo se ponovno vzpeli nekaj 100 m na zaobljen hrbet in ujeli še nekaj odlične smučarije med redkimi macesni.
Sledil je premik z vozili do koče Josef Merl na Schoenfeldu nad Innerkremsom, kjer smo poanalizirali in šli spat. Jutro je bilo v znamenju pomladi. Oster zrak in jasno nebo sta napovedovala lep dan, zato se s prvimi sončnimi žarki podamo na turo. Greben se začne takoj za bajto in hitro dobivamo višino. Na Matehanshohe 2086 m naredimo načrt za naprej v smeri Gaipahohe 2192 m. Po spustu po smučišču kmalu spet nataknemo kože in v zložnem vzponu dosežemo vrh. Če so grebeni Nockov spihani do golega, je zato v globelih in dolinah snega dovolj. Naš spust je zato na sever proti Groessingalm, tam pa nas je vzhičenost nad odlično smučarijo pognala še na Lenzerbuehel. Tako ”speglane” flanke z ravno prav odjenanim srencem nisem še smučal že dolgo!! Normalno, da se nam je smejalo do ušes – bile so ideje, da bi še enkrat… Pa je sledil še nekajkilometerski spust po gozdnih cestah, da so na koncu že kar noge pekle.
V skoraj poletnem vremenu smo turo zaključili ob pijači na izhodišču. Matija in Miha sta turo odlično izvedla, seveda smo si bili enotni, da če ne prej, drugo leto naredimo spet kaj podobnega. Z AO-ja smo zraven vriskali Mare, Maja, Aleksandra in Raf.
