Tabora smo se udeležile 3 naveze. Katarina, Majda in Ajda, pa Čaro in Tina, ter midva z Metodom. V Kranjsko kočo na Ledinah smo prikapljali v petek proti večeru. Po večerji in dobrodošlici je sledilo predavanje Tjaše Jelovčan in Janeza Svoljška (zanimivo), kratko druženje udeležencev/k in počitek.
V soboto zjutraj je Katarina peljala Majdo in Ajdo v Igličevo smer v Mali Rinki, ostali smo napadli Novo centralno v Veliki Babi. Z Metodom sva že prejšnji dan ob lovski poti na Ledine pustila večino plezalne opreme. Pa sva imela dostop (sestop) s praznima nahrbtnikoma, opremo sva nosila samo po grapi do prvega stojišča. No, Čaro in Tina sta imela kondicijske priprave, pa sta vse nosila gor in dol. Pred prvim varovališčem sva prehitela 2. hrvaški navezi, ki sta se varovali že pod luknjo. Super odločitev glede na njihovo hitrost (Tina in Čaro sta na polovici obupala in jih prehitela). Plezanje po platkah po pričakovanjih, gneča v smeri tudi. Pred sabo sva imela eno navezo, ki sva ji sledila še rastežaj, ki pripelje do vpisne knjige (jaz je prvič nisem našel, ker sem šel naravnost po polici). Sestopila sva po ferati in se pred četrto že razvajala na terasi pred kočo. Čaro in Tina sta zaradi zastojev prišla kako uro kasneje.
Ženska naveza je z Igličevo imela več opravka, saj je dostopa in sestopa dobri 2. uri. Plezanje pa je tudi šlo počasneje, saj so zaradi kanonade naveze nad njimi počakale, da se le ta premakne stran od njihove vpadnice. Ob povratku so bile malček bolj izmučene kot mi, zato so vse napovedale nedeljski odhod domov.
Zvečer je sledilo še predavanje Toneta Perčiča, ki je bil soplezalec Nejca Zaplotnika, druženje, ki je bilo krajše kot sobotno in počitek.
V nedeljo sta se ženski navezi pri odhodu domov pridružila še Tina in Čaro, z Metodom pa sva krenila proti Češki koči in v Grintovčev steber nad njo. Pred nama je bila ena naveza, ki sva jo rade volje pustila malo bolj naprej, saj je smer na nekaterih mestih naložena in vrvi stalno prožijo kamenje. Splezala sva samo smer brez nadaljevanja in sestopila po gredini na označeno pot iz Mlinarskega sedla. Pri Češki koči kratka hidracija, na poti do avta pa sta naju spremljala tako dež (dobrodošel), kot sonce.
Moj zaključek je, da je tabor uspel – pohvala organizatorjem – v okolici pa je nekaj smeri zaradi katerih bom še prišel. Ostali bodo že povedali svoje vtise.
One Reply to “VSAT – Ledine”