Propadel nam je načrt za Oberlechnerspitze, saj cesta do jeza Kolbrein v dolini Malte še ni odprta (baje 11. t.m.). Odločili smo se za naše hribe kjer je potrebna zgodnja ura in ob 5.30 se dobimo v Mojstrani. Nekaj kasneje nas na izhodišču preseneti žalosten pogled na pobočja pod Nad kuhinjo špico – komaj še kakšen snežen jezik. Pa smo rekli kar bo pa bo, bomo pač malo nosili smuči, hoteli smo izkoristiti lep dan – zadnji teh prvomajskih praznikov.
Po dobri uri grizenja v breg, smo na mestu, kjer se odcepi pot na Požgano mlinarico nataknili smuči in do Begunjskih vratc je šlo brez problemov, le vedno toplejše sonce je pripomoglo k izdatnemu znojenju. Na sedlu smo se predali razgledom, mirnemu vremenu in kalorijam iz nahrbtnika. Po kakšni urici pa na smuči in naj se zabava prične. Na osojnih pobočjih odlično, kjer pa je sonce dobilo sneg bolj direktno, je pa že cukalo. Do mesta, kjer smo gorgrede natikali smuči, je bila res dobra smuka, nato smo parkrat sneli smuči in lovili jezike snega, kjer pa so bile smučke malo žalostne (pa mi tudi…) – po snegu je bilo močno “nasmeteno” s kamni vseh velikosti, ki so jih prispevale razdrapane stene Cmira. Prigoljufali smo se tako globoko v rušje, kjer je že pošteno dehtelo po poletju.
Po prihodu k avtomobilom pa je sledilo nekaj, česar si v visoki zimi ne moreš privoščiti. Prekurjenim stopalom je neznansko ugajala osvežitev v Bistrici, grlom pa malo kasneje osvežitev na Dovjem.
Uživali: Pero, Janž, Gorazd, Manca, Mare, Marko, Mitja, Raf