Vedno misteriozna Agata Christie ima svoje sledi tudi nad Bohinjskim jezerom, v steni Uket. Z Lidijo sva jo hotela spoznati tudi v tej nepisani obliki. Pred nočjo čarovnic, je bil idealen dan, da se preizkusiva v Poirotu.
Dostop: Parkiraš lahko v Ukancu pri bohinjski sramoti – propadajočem hotelu Zlatorog. Prečkaš most čez Savo Bohinjko, na prvem križišču zaviješ desno na pešpot ob jezeru. Nekaj časa po njej, dokler na levi ne zagledaš leseni smerokaz plezališče Uket. Po lični stezici, ki se počasi vzpenja, v pol ure dosežeš vstop v smer. Ves čas te spremljajo rdeče pike in puščice na drevesih.
Sestop: midva sva jo, po preplezani smeri in abzajlih, vžgala po melišču pod steno, naravnost na stezico ob jezeru.
Opis:V smeri ni treba iskati zlikovcev. Ko se vprašaš, kaj sploh iščeš v njej, ugotoviš da si sam sebi največji zlikovec. Kar nekaj! V celotni smeri, ki je po hribovsko opremljena s svedrovci, nimaš nobene možnosti nameščanja premičnih varoval. Plezati moraš za nosom, svedrovce včasih opaziš šele ko te oplazijo po nosu, saj jih v drobljivi vertikali skrbno zakrivajo trave. Zadnja dva raztežaja sta razred zase in pokvarita že tako slab vtis o smeri. Malo je bilo stopov in grifov, da jih ne bi, zavoljo varnosti, trikrat preveril. Poirotova ugotovitev je, da jo na jedilnik priporoča le ljubiteljem žgancev. Ljubitelji plezanja pa naj si raje izberejo kakšno drugo poslastico. Pa naj še kdo kaj reče čez NŠG. »V Uket plezat moraš iti, da NŠG začneš ceniti«.
Danes, ob dnevu tisočerih prižganih svečk, pa sva privoščila tudi našemu štirinožcu eno krepko turo. Ubrali smo jo v krnico pod Kotli in po lovski poti mimo Strmih polic, do bivaka na Rušju. Klobasa iz nahrbtnika se nam je neizmerno bolj prilegla kot žganci v Agati Cristie. V 4-ki ni bilo posebnosti, razen dnevnega počitkarja, ki nas je verjetno tiho bentil, da smo ga predramili iz gorskega sna.
Sedaj pa je čas, da se počasi pripraviva na mediteranski zrak.
