Dopustovanje

Prejšnji ponedeljek sva se z Rafom »na kamot« z najino hišo na štirih kolesih odpeljala proti Karnijskim Alpam do prelaza Ciampogotto, tam prespala na parkirišču, naslednji dan pa šla plezat v Monte Brentoni. Načrtovana smer Nebeland nama ni najbolj dišala, skrila sva kovačijo in vrvi in po Normalki (450 metrsko poplezavanje po odprti steni, težavnosti I do II, malo zadiši tudi po III) dosegla vrh s prečudovitimi razgledi. Če greš plezat v Karnijce, lahko računaš na samoto, dolge dostope pa ti polepšajo razgledi in čudovita narava.

Iz Karnijcev sva nadaljevala proti Dolomitom, se pripeljala do prelaza Sella, naslednji dan pa namenila v Ciavazes plezat Rossi – Tomassi. Zjutraj je bilo mraz »kot v risanki« in ker prvi raztežaj poteka po kaminu, sva navezo, ki je prišla za nama, spustila naprej. Med plezanjem do Rafa na prvi štant sem se morala sprijazniti z dejstvom, da smeri z mojim razbolelim komolcem ne bom kos. Padla je hitra odločitev – geva dol; Raf se je ravno odpeljal po vrvi, takrat pa mi je nad glavo pošteno počilo in prigrmelo v kamin. Plezalca pred nama sta »podirala« smer. Do sedaj sem bila prepričana, da v Dolomitih ne leti in vse drži …

Kaj sedaj – na plezanje lahko pozabiva, hodiva pa lahko. Raf je že doma načrtoval naskok na 3500. Izbral je Hochfeiler (3510 m) in to v enem dnevu. Ja, to pa ne bo šlo … na izhodišču Val Vizze nad Vipitenom (Sterzing) sem naredila načrt in ga podkrepila s trdnimi argumenti, da 1800 m gor in nato še dol … to je pa čisto preveč, še posebno pri teh temperaturah.  Bolje bi bilo prvi dan pospravit s 1100 višinci do bajte, nato naslednji dan še 700 do vrha in povratek v dolino. Vendar je moje načrte in trdne argumente o dvodnevni turi en Hans kaj kmalu izničil. Naslednji dan sva štartala ob 6.15, ob 12.00 pa stala na vrhu. Zadnjih 300 m so se mi po glavi valjale misli o smislu tega početja … najprej gor, potem dol … zakaj mi je že tega treba. Na sedlu tik pod vrhom sem prišla do zaključka, da jaz pa tega res ne rabim, vendar mi je Raf po »čik-pavzi« (lepa beseda lepo mesto najde!) od nekod potegnil smisel še za tistih 40 metrov. Povratek v dolino je bil precej vroč, napočil je čas za obvodne aktivnosti.

Hochfeiler (Gran Pilastro), najvišji vrh Zillertalerskih Alp, je v ugodnih razmerah dostopen brez derez in cepina. Okoli njega so ledeniki Gliderferner, Schlegeiskees in Weisskarferner, pristop po južni strani pa je kopen. Moti le naval nanj, sicer ne tak, kot na našega Očaka, pa vendar.

Po obisku soteske v Stangi (nekako tako kot naš Vindgar) sva se pripeljala čez prelaz Gerlos do jezera Speicher, naslednji dan obiskala kočo v zatrepu doline Leitenkammerklamm in 400 m slap v Krimmlu … tu pa se je rodila ideja za ledeniški tečaj.

Po Grossglockner Hochalpenstrasse (skoraj kap te zadane zaradi cestnine – 35 EUR!!!) sva se prijetno utrujena vrnila domov, sedaj pa – novim »delovnim« zmagam na pot.

Dodaj odgovor