SPIGOLO DEL GLEMINE

Napisala: Renata

Izpred leškega Lidla proti Italiji, naprej do Furlanije, smo se v ponedeljek po dobri uri in pol vožnje pripeljali v simpatično mestece Gemono. Do stene nas je ločilo cca 15 minut hoje, najprej skozi mesto, nato po uhojeni poti za katedralo Gemona del Friuli.

Spigolo Ovest (250 m) je smer v Monte Glemine, ki med Furlani predstavlja nekakšen uvod v alpinizem. Za Furlane velja, da ne moreš biti »pravi Furlan«, če se tako ali drugače ne povzpneš na Glemine.

Zaradi nizke nadmorske višine je plezanje mogoče čez celo leto. Smer poteka po skalnem pasu (skala: generalmente buona) sredi gostega rastlinja, ki pa sploh ni moteče. Sidrišča so urejena, opremljenost smeri pa je skopa, najde se kak svedrovec in klin. »Normalka« je ocenjena s III do IV+, za popestritev plezanja in orientacije pa obstajata pa še lažja (III+) in težja (V) varianta.

V navezi smo bili trije – Raf je vso zadevo vodil, zadaj sva uživali Maja in Renata. Ob vstopu je bila smer še v senci, temperature še normalne. Bolj, ko smo se bližali vrhu, bolj nas peklo sonce.

Sledil je hiter sestop po uhojeni mestoma z vrvjo zavarovani poti in – ja – ostalo nam je še toliko časa, da smo spili, kar nam po turi pripada.

Hvala Maji in Rafu.

Desant na Dechant – 2609 m

V nedeljo smo se zapeljali v Teuchl in še malo naprej do Alpenheima – od sveta in boga zapuščeno dolino, kamor še sonce ne posije. Moja ideja za sončni Teuchlspitz je bila ob pogledu na kopno gmajno takoj opuščena. Zmagal je Maretov hrib – Dechant.

Po gozdni cesti smo tokali dve uri in pol in naposled na planini, približno 500 višincev višje ugotovili, da pravzaprav nismo še nikamor prišli. Hrib smo slutili daleč, daleč zadaj, okoli 800 višincev višje. Po okrepčilu in temeljitem premisleku, da na dva jurja pa moramo (da je za vpisat), smo  nadaljevali do koče Barenkopfhutte (2002 m) – tam je bil naš “vrh” z lepim razgledom na Deschant in okoliške hribe.

Smučarija do ceste je bila odlična (na žalost je je bilo premalo), cesta naprej pa rahlo zasnežena in posuta z minami. Smuči je bilo pri avtu dovoljeno pregledati le s sončnimi očali.

Uživali: Mare, Marko, Rajc, Raf, Maja

Zechnerhohe (2188 m)

Nič kaj obetavno se ni začelo četrtkovo jutro v Innerkremsu. Najprej so naju, že pripravljeni na podvige, odgnali iz “privat” parkirišča na parkirišče za smučarje. Po ponovnem preobuvanju sva se le pognali v leve brege proti smučišču, ki pa za čuda ni bilo urejeno. Dočakalo naju je okoli 30 cm novozapadlega. Dobro, da sva kmalu ujeli špuro zgodnjegazečega domačina. Na razcepu za Gaipahohe (to je bil najin prvotni cilj) sva se odločili, da raje slediva narejeni špuri, kot crkneva nekje pod vrhom. Tako sva po varianti za pridne prišli na Zechnerhohe.

Smučanje z vrha je šlo po predirajoči kloži, niže dol pa je bilo preveč!!! že en malček ojuženega pršiča. Res preveč za tako naklonino. Kljub vsemu pa sva naredili nekaj lepih zavojev.

Skratka – lep dan – z nekaj zanimivimi pripetljaji.

Uživali Aleksandra in Maja

Plezanje na pragu Dunaja

Hoche Wand je dvoriščni plezalni poligon za Dunaj in okolico (z Madžarsko in Slovaško vred), zato je obljudenost celotnega področja velika. Tudi zato, ker je v ostenju širokem okoli 6 km nekaj ferat vseh težavnosti, nešteto sprehajalnih in kolesarskih poti, vzletišč za jadralne padalce, pa tudi ogromno smeri visokih do 250 m. Le parkirati je ob vikendih malo teže.

Zadnji vikend v oktobru sva se z Majo podala od doma ob 6h, bila na parkirišču ob 10h in pod steno uro kasneje. Nekaj časa sva iskala vstop, saj je iz gošče ostenje zelo nepregledno. Za uvod sva izbrala klasiko iz leta 1930 v sektorju Draschgrat, ki ponuja več variant težavnosti do 6+, midva sva iskala lažje prehode v zgornji 4. stopnji, ki pa je zaradi dobrega obiska spolirana še za kak + več, pa tudi ocene so presenetljivo poštene. Skala je solidna do dobra, opremljenost tudi, pogled na jug pa zagotavlja primerne temperature tudi v jesenskih in celo zimskih dneh. Cesta do pod stene je plačljiva (5,60 EUR za avto in dve osebi – Natur park?!), malo pred prvim parkiriščem stoji prijeten kamp. Še to: pogled proti vzhodu (Panonski nižini) fascinira …

Več se nama ni dalo raziskovati. Proti večeru sva se zapeljala še preko Bruck am Mur do Huberta v Grazer Berglandu na večerjo in pivo, naslednji dan pa splezala prijetno Schlangengrube (Kačje gnezdo) V/II-IV 300 m v Rothelsteinu, ki sva jo zgoraj nehote pokombinirala z Elfengarten.

Vse kaže, da je bil to zaključek skalne plezarije za letos, sedaj bomo pa čakali na sneg …

Naj omenim še to: pri sosedih je večina smeri zgledno navrtanih, kar pomeni (predvsem) varno in udobno plezanje. Zato mi, ki smo že malo zarjaveli in siti podrtih sten s slabim varovanjem, to pridno izkoriščamo in uživamo na nam primeren način. Tudi osvajanje nekoristnega sveta ima ogromno odtenkov.

Raf

Breithorn 4164 m – skupna tura

breithorn_zacetek Vsi – pred PD-jem

Na pot smo se vsi nadebudni odpravili v “zgodnjih alpinističnih” urah, torej ob 10 h 😉 Prva pavza je sledila kmalu, že v Ratečah (potrebno je bilo dotočiti cenejšo slovensko nafto, toaleto pa so nekateri tudi že obiskali). Pot nas je vodila po prostranih italijanskih ravnicah do vasice Ivrea, kjer smo se nastanili v hotelu Napoleon. Po zaužiti gurmanski ekstazi (narezana puranja salama z dodanim nasekljanim paradajzom), smo se višinskih priprav željni junci in junica odpravili na ogled bližnjega gradu (seveda smo se peljali z avtom do koder se je le dalo 🙂 ). Grad je bil seveda zaprt, sledilo je kratko poplezavanje, nagrajeni pa smo bili s čudovitim razgledom.

Drugi  dan smo se po prelepi dolini odpeljali do Cervinie (2050 mnv). Gondola nas je popeljala na Plateau Rosa na višini 3480 m. Prvi stik z redkejšim zrakom nas je navdahnil, še bolj razgledi, občutek dodatne teže v nogah pa nas je gnal po smučišču do bližnjega sedla. Tam smo se razdelili v ledeniške naveze. Spremljalo nas je krasno vreme in prelepi razgledi na bližnje in malo bolj oddaljene vršace, izstopal je Matterhorn.

Svet modrecev je odločil, da se najprej odpravimo na Breithorn, na čigar vrhu smo se slikali že ob 12. uri. Z ledeniškimi razpokami prepredeni ledenik smo prečili v smeri koče Rifugio Ayas (3420 mnv), v upanju, da imamo še toliko moči in volje, da bi vmes osvojili še kateri štiritisočak. Ker se je volja na ojuženem snegu z vsakim korakom hitro zmanjševala, se je peščica odločila za dostop do bližnjega bivaka Rossi, ostali pa smo jo mahnili proti prej omenjeni koči. Pot je bila lepo vidna, ogromne razpoke pa so nas stalno opominjale na mogočnost ledenika.

V koči so nas postregli z obilno in slastno večerjo – očitno se italijanska kulinarika z nadmorsko višino izboljšuje :). Sledilo je spanje na skupnih ležiščih – deležni smo bili najrazličnejših melodij smrčanja, stokanja ter globokega dihanja, skupni imenovalec vseh pa je bil glasen smeh pozno v noč.

Ker smo verjeli vremenskim napovedim oskrbnika koče, češ da bo tudi naslednji dan lepo vreme, smo se mirno zazibali v sladek spanec. Jutro naslednjega dne je bilo drugačno od napovedi – resda toplo, vendar polno oblakov in švigajočih meglic. Veselo smo zakorakali na snežene plate, ko nas je po 10 minutah hoje pozdravil dež, ki nam je prekrižal načrte o osvojitvi še katerega vrha, saj nas je spremljal do nadaljnjega, zato smo se odločili za sestop do gondole (“sestop” pomeni približno 400 m hoje navkreber po ledeniku). Gosti megli sta se pridružila na čase močan veter in mraz, tako da smo vsi premraženi hiteli proti gondoli, ki nas je popeljala proti našemu izhodišču. Tam nas je pogrel topel sonček, svoje pa so k ogrevanju dodale tudi domače arcnije ;).

Ker se nas je že lotevalo domotožje, smo skočili v kombije in jo švignili nazaj proti domovini preko pregretih italijanskih ravnic. Analizo našega popotovanja smo sklenili ob dobri pijači in jedači v Kranjski gori, sklep pa je bil, da to ni bila zadnja tura in da se že veselimo naslednjih dogodivščin.

Ture avanture smo se udeležili Katarina, Rok, Aleksandra, Majda, Gregor, Dare, Raf, Maja, Uroš, Mare, Luka, Metod ter Ksenija.

Hvala Katarini za odlično organizacijo.

Napisal: Luka Karlin