Prejšnji teden sem se udeležil tabora za perspektivne alpiniste, ki naj bi potekal v Dolomitih. Ker pa je napoved kazala slabo smo začetek prestavili v Triglav.
Z Nejcem Klemenčičem sva plezala Peternelovo smer. Smer me ni preveč navdušila čeprav ni grda, precej je lažjega terena. Edina dva težka cuga pa nista nek presežek težavnosti in lepote. Pričakoval sem precej več od smeri, je pa vsaj ambient odličen. Zvečer smo v Kranjski Gori šli pogledat gasilsko veselico in prespat k Sari.
V nedeljo smo se počasi odpravili v nevihtne dolomite. Za ponedeljek smo si zato izbrali krajše cilje v stenah Mesules nad prelazom Sella. Z Majo Jereb nisva našla izbrane smeri, zato sva kot rezervni cilj izbrala smer Brugger-Walde. Izvrsta smer po strmih počeh, v izredno strmi steni.
Za ponedeljek nama je z Mihom Kernom načrte prekrižala mokrota in sva spet plezala rezervne cilje. Najprej navrtano smer Icterus, nato pa Tissija v prvem stolpu selle. Sploh tissi se je izkazal za pravo odločitev, po poti sva pobrala zataknjenega frenda in dve jebici. Včasih se splača vzet jebovadič v klasike.
Naslednja dva dneva smo zaradi slabega vremena preživeli v plezališčih. Napoved za petek in soboto je bila končno boljša. Z Nejcem sva v prvem stolpu Selle plezala navrtano smer Delenda Carthago, ki je bila uvod za naslednji dan, ko smo šli v južno steno Marmolade. Prespali smo na koči Falier in se naslednji dan precej zgodaj zapodili v steno. Z Majo sva plezala Don Kihota, spodaj smo družno prehiteli dv italjana, pa tudi zgoraj sva malo pohitela in bila po slabih sedmih urah na vrhu. Smer je izredno lepa, škoda edino da ni zgornji strmi del malo daljši. Je pa tatežek cug precej težji od poprečja in tudi za plus ali dva težji kot piše v vodničku (naj bi bil 7-). Gre pa za super oporno poč dolgo kar 55m. sestop je bil pa kar zahteven, saj je ledenik precej gol. Teniske in led pa niso ravno idealna kombinacija.
Večina je odšla domov, ali pa naprej, meni pa sta se pridružili Pika in Neli. Najprej smo se dva dni skrivali pred dežjem, nato pa 3 dni frikali. Najprej v plezališču Capanna Bill. Tu se pleza po rahlo položnih ali rahlo previsnih ploščah, težavnosti od 6b-8a. Meni je uspelo v drugem poizkusu preplezati vzdržljivostno Trilly 7b, Neli pa je uživala v lažjih smereh.
Drugi dan sva se navijala v precej previsni Malgi Ciapeli nad kampom. Tu tudi lahke smeri 6a,6b niso za podcenjevati, saj visijo skoraj pod 30timi stopinjami. Zadnji dan pa smo se na poti proti domu ustavili pod falzaregom v plezališču Sass de Beita, ki je vrhunsko družinsko plezališče, nahaja se na parih ogromnih balvanih, smeri so pa od 5b naprej. Imaš pa vse od položnih plat do 15 metrske strehe. Neli je spet uživala v 6bjih, meni pa je uspelo v parih poiskusih preplezati Blocco di Partenza, mojo prvo 7c.
Sedaj pa čakamo na ferajnovski tabor da gremo spet.
