Rajko, Maja in jaz smo se odpravili skozi karavanško luknjo, k severnim sosedom. Iz Mallnitza smo se zapeljali do rampe, saj cesta na Jamnig Alm še ni bila prevozna (razen s taxijem). Ker se je obetal lep dan, smo se tudi peš prav hitro povzpeli do planine. Tam je sledil krajši posvet glede nadaljevanja vzpona, nam pa je en lokalni bordar s krpljami lepo pomagal pri iskanju smeri – cilj je bil namreč še v megli.
Pri novi koči smo hitro obrnili in si poiskali malo zavetja pri stari koči, na južni strani prelaza. Potem je sledil resnično uživaški spust – veliko bolje kot smo pričakovali med vzponom. Edino po cesti je že malo cukalo, saj so visoke temperature naredile svoje.
Ob zasluženem pivcu po turi, so naši obrazi kar žareli. Zaradi žgočega sonca in zaradi lepo preživetega dopoldneva.
