Dostop s Pokljuke po zapuščeni lovski stezi je bil orientacijsko zanimiv, pošteno smo se razgibali in se nadihali zdravilnega zraka – baje je eterično olje rušja odlično za pljuča. Ko smo prišli pod steno pa mi je skozi glavo letelo: “O, fak, kaj je pa meni tega treba?” Pa sem modro molčala, …, pustimo se presenetiti.
Selišniku je grozilo, da ga bomo podrli. Zato smo se odločili, da gresta navezi Mirko-Majda in Metod-Sandra v Vzhodni raz (vzhodna stena), mi trije Raf, Ata in jaz pa okoli ovinka v severno steno, v Ogledno smer.
Plezanje je bilo “odlično”, ko prideš na vrh, vriskaš, da si le končno na vrhu. Majavih oprimkov in stopov je nešteto. Pa da ne bom gori delala krivice – tudi dobra skala se najde – na žalost ne v naših smereh.
V gorjanskem Maksiju na analizi smo se samo še smejali: “Mater, je blo dobr! Še kakšno tako!”
Dogajalo se je v nedeljo, v akciji smo bili: Mirko, Majda, Metod, Aleksandra, Ata, Raf in Maja.
