Smučanje pod Cinami

Že nekaj vikendov je bilo vreme bolj na zahodu precej lepše, kot pri nas in v bližnji okolici. Kaj ti torej drugega preostane, kot da se sprijazniš z nekajurno vožnjo, zato pa potem uživaš v perfektnem vremenu, snegu in enkratnem gorskem okolju.

V kombi se nas je vkrcalo sedem in nekoliko matasti smo se po treh urah parkirali v dolini Fischlein za Sextenom na J. Tirolskem. S prepotrebno kavo ni bilo nič – bifeji se odprejo šele po deseti – smo se pobrali po široki poti po dolini navzgor. Ta je bila sprva v megli, vendar se je kmalu začela redčiti in s pogledi smo objeli prve zasnežene vršace: Sextener Rotwand, Einserkofel, kasneje pa še bolj znani Paternkofel.

Naš cilj je bil obli vrh Sextenerstein 2539 m, od koder je najlepši razgled na severna ostenja Treh Cin; do vrha torej dobrih 1100 m. Ker je tura zelo popularna, je špura dobro uhojena in vzpon ni bil preveč naporen. Zaradi čiste šajbe nas je višje na odprtem začelo pečt sonce, smo pa uživali v lepem ambientu in si ogledovali številne možnosti za naslednje ture.

Na vrhu je bilo eno samo uživanje v osrčju svetovno znanih gora, v čudovitem vremenu in v pričakovanju perfektne smučarije. Ta je res postregla z zelo dobrim snegom in lepimi prehodi. Koder je bil pršič, je bil že nekoliko zvožen, pa se je še vedno dalo zelo lepo peljati. Nekaj je bilo tudi že ojuženega snega, vendar je bila podlaga trda, predvsem pa je bilo snega dovolj, da je bila smuka dokaj brezskrbna.

Ko smo sedeli v Fischleitalbodnu ob pivu, smo se strinjali, da je bila tura res zadetek v polno. Včasih pač rata … Še to, ker so se lepo videle veličastne stene Cin, sem Maretu predlagal, naj si jih le dobro ogleda, poleti bova prišla tja in zlezla nekaj med normalko in Belavisto, odvisno od razpoloženja …

S širokimi nasmeški smo turo zaključili: Gorazd in Manca, Mare in Marko, Urban, Maja in Raf.

 

Boses Weibele

Z Žigom sva imela prosto nedeljo. Če sta se s tem že strinjali najini ženi, pa vreme ni hotelo sodelovati. Zjutraj pogled na razmočeno plundro ni vzbujal upanja, aladin pa je obetal nekoliko boljše razmere na zahodu. Tako sva se odpeljala najprej do Špitala, in ker so bili vrhovi tam še vedno zaviti v meglo, še do Lienza. Villgraterski hribi in sosednji Lienški dolomiti so že sramežljivo kukali iznad meglic. Zapeljala sva se do vasice Bannberg (1262m) in se od tam odpravila proti Boses Weibele (2521m). Na poti naju je pozdravilo celo sonce, a vrh se nikakor ni in ni hotel izmotati iz meglenega pokrova. Na višini približno 2300m sva v popolni difuzni svetlobi po dobre pol ure čakanja obupala in odsmučala nazaj v vas. No ja, vrha ni bilo, kljub vsemu pa se je nabralo dobrih 1000 višinskih metrov.

NO NAME VRH = DOBIL IME: TURGLAVSPITZ – raziskal načelnik

Ob 7.h zjutraj pred Vereinom naša četica (Maja, Raf, Mare, Aleksandra in Nanika) še ni točno vedela, na kateri vrh v Ziljskih Alpah bi jo mahnila. Zapeljali smo se čez Korensko sedlo proti Koetschachu, parkirali na Plockenpassu (Passo di Monte Croce Carnico – 1360m) in se odločili za Elferspitz (2251m), zapostavljen  vrh zraven bolj znanega Polinika. Začetek ture je enak kot za Polinik, mimo Zelenega jezera (Gruensee) najprej po Forststrasse, nato pa skozi gozd do planine Unteren Spielbodenalm (1621m). Malo nad planino sta Maja (zaradi težav z očmi) in Aleksandra (iz solidarnosti) odsmučali po cesti nazaj, mi pa smo se povzpeli do Obern Spielbodenalm (1820m), kjer so se nam vrhovi še skrivali v megli. Mahnili smo jo navzgor v širok kanal, kjer se je pred kratkim že splazilo in nekje na sredi, ko so se oblaki dvignili, ugledali precej kopen vrh Elferspitza. Zavili smo desno na sedlo, v upanju, da do vrha pritacamo s smučkami z V strani, pa so nas pričakale samo skale. Na desni strani sedla je sameval lep neomadeževan vrh (če odštejemo gamsove stopinje) in padla je odločitev, da cucke usmerimo desno.  Na vrhu je bil v snegu sicer zakopan lesen križ z napisom, vendar nam ni uspelo prebrati napisa, po izohipsah sodeč pa kraljuje na 2189m. Smučarija vršne flanke je bila ultraueber super, stma in trda, nižje se je začelo sicer predirati, pa vseeno super, od planine pa rodeo skozi gozd z nekaj padci, pa še en manjši vzpon navzgor zaradi zgrešene linije. Pa smo vseeno vztrajali skozi gozd, na koncu pa ujeli še malo gnilca. Summa sumarum, čeprav ne vemo točno, na katerem puklu smo bili in je bila  smučarija fizično bolj naporna od vzpona, je bila tura odlična. S Plockenpassa smo se vrnili čez Italijo, da smo vrgli pogled na Panettone v Pal Piccolo, kamor se po Rafovih besedah splača prit splezat Via della Rampa.

G. Rosennock (2440m)

Danes sem odšel na višinskega prvaka Nokbergov. Sneg na vršnem pobočju, kot je tu v navadi, spihan v spreminjajočo se mehko-trdo kložo. Le-ta seveda ne omogoča kakih smučarskih presežkov. Pravo veselje se začenja nižje, med prvimi drevesi. Zapornica (avtomatska, izgleda dokaj nova) za zadnjo kmetijo v vasi Kaning onemogoča nadaljno vožnjo (kljub spluženi cesti, ), zato te čaka nekaj hoje po sicer “smučljivi” cesti skozi dolino Langalmtal.