V nedeljo smo bili na Kamnitem lovcu (2071 m). Jutranja megla po Zgornjesavski dolini se je do italijanske meje razkadila, oblaki so se začeli trgati in z belo pokrite smreke višje gori so se že odele v žareče barve jutranjega sonca. Parkirali smo v vasi Žabnice, od koder smo se po Višarskem grabnu mimo kapelic povzpeli do planine. Kratek postanek in že smo nadaljevali po smučini nad vasjo. Na pobočju pred nami ni bilo videti nobenega, za nami tudi ne, smučina je na vsake toliko celo izginila pod napihanim snegom. Pogledajoč na belino pred nami, smo se spraševali, le kje so začrtali vijuge verjetno redki smučarji prejšnji dan.
Na pobočju pod krnico smo naredili snežni prerez in preizkus, ki je potrdil, da je snežna odeja stabilna za nadaljevanje vzpona. Kot naročeno se je ravno med našo snežno analizo prikazalo še nekaj slovenskih kolegov. Brez obotavljanja smo jim prepustili vodstvo in prvi vzpon na vrh tisti dan. Utrdili so smučino pred nami in naredili stopinje v grapi pod vrhom. Nekateri peš drugi s smučmi smo jim sledili in kmalu tudi sami stali pri križu na vrhu. Razgledi povsod naokoli so bili neverjetni, smučanje nazaj pa eno izmed najbolj uživaških. Na izhodišče smo se raje vrnili po poti vzpona kot pa po smučišču, nedotaknjenega terena je bilo med smrekami še več kot dovolj.
Tako je smučanje in taki so dnevi, zaradi katerih je vedno znova zjutraj lažje vstati, in sicer z zavestjo, da mogoče bo pa nov dan spet nov najboljši.
Prisotni: Luka, Tavči, Timi, Rok, Katarina, med tečajniki pa Anton, Mitja in Matevž.
