AO Jesenice

V četrtek smo se v navezah Božo in Lidija ter Urša in jaz odpravili na Mangartsko sedlo. Na Uršinem seznamu želja je bila smer JZ raz. Smer sem že dvakrat plezal in je tudi meni všeč zato sem se z veseljem odpravil tudi tokrat v raz. Ambient je v tisti okolici res čudovit, prekrasni razgledi daleč naokoli. Sledilo je lepo poplezavanje po razu do drna Mangarta, tam se smer zaključi in pride na Slovensko pot. Sestopili smo po Slovenski poti nazaj na Mangartsko sedlo.

Prejšnji vikend sva se z Naniko udeležili ženskega alpinističnega tabora v organizaciji AO Železničar. Tabora se je udeležilo preko 20 punc z odsekov po celi Sloveniji. Plezale smo v stenah Lučkega Dedca, Vršičev in Vežic. Z Naniko sva vzeli v navezo še Ajdo iz AAO, plezale smo Lukmanovo in Preložnikovo smer ter smer Mimo votline.

Tovrstni tabori so prav zagotovo najboljša priložnost za izmenjavo izkušenj in sestavljanje novih navez. Zato puncam iz AO Železničar najlepša hvala za vabilo in za odlično organizacijo. Naslednje leto pridemo spet.

Bolj podrobno reportažo obljublja glavna organizatorka Meta. Slike spodaj so od nas vseh.

Že zadnjič v Škrlatici sva se z Marčičem pogovarjala, da še noben od naju ni plezal v Široki peči. Zavoljo splošne nevplezanosti sva se odločila za smer Opium, ki naj bi imela najboljšo skalo v steni. Pridružil se nama je še Jernej Žižek.

Dostop je ker dolg, saj smer poteka  skrajnem desnem delu stene. Prva dva raztežaja sta krušljiva, nato pa se skala izboljša. Detajl smeri predstavljata dva previsa na koncu tretjega raztežaja, ki pa visita precej ven. Za ta del priporočam dva frenda št. 3.

Nad detajlom se smer vzpne precej daleč levo čez plate, do edine sive linije v tem delu stene, ki gre do vrha. Baje se precej navez tu izgubi, ker prehitro zavijejo gor.

V smeri smo našli 18 klinov, od tega so 4 štanti. Mi smo pustili še 1 štant, in 3 kline vmes.

Smer priporočam vsem, je pa varovanje včasih malo bolj narazen, smer pa je zelo strma.

Pa smo ga le dočakali. Mont Blanc s 4810 m.

Zataknilo se je že pri pridobitvi rezervacij prenočišč na koči Gouter. Če nisi GV, kateri lahko opravijo rezervacijo že mesece prej, je pač skoraj nemogoče dobiti prostor za 5 ljudi. Ob prvem odprtju rezervacij na spletni strani aprila je bilo že vse zasedeno, tako da smo morali počakati na več sreče v drugem roku maja. Po večurnem dežuranju pred računalnikom se je naposled le sprostilo nekaj več mest in to je bilo to.

V soboto 28. julija smo se tako z Vidkom, Tavčijem, Rokom in Nikom iz AO Radovljica odpeljali proti Chamonixu, kjer smo prespali. Naslednji dan zgodaj zjutraj smo bili v Le Fayet, od koder naj bi nas zobata železnica pripeljala na nekaj več kot 2300 m. Pa se je zataknilo še drugič. Prva vožnja ob pol osmih je bila odpovedana, vsi lokali naokoli pa še zaprti. Po eni uri, ko se je prvi lokal čez cesto le odprl, so nas obvestili, da imajo probleme z elektriko in da bodo naslednje informacije o delovanju vlaka znane šele ob enajsti uri. Tako smo odbrzeli nazaj v Les Houches na gondolo, ki nas je pripeljala do predzadnje postaje zobatke, od tam pa smo tokali peš 700 m do zgornje postaje. Potem še enkrat toliko višincev do koče Tete Rousse, kjer so naše rame potrebovale že nekoliko daljši odmor. Žandarjem smo morali pokazati dokumente in rezervacijo na koči, šele potem so nas spustili naprej. Pred nami je bila še črna stena pod kočo Gouter, kjer smo doživeli najbolj adrenalinsko hojo celotne ture. Treba je prečkati kuloar, kjer ves čas letijo granitni odkruški vseh velikosti. Zavzeli smo taktiko teka eden po eden. Smo si precej oddahnili, ko smo bili vsi mimo. Kočo Gouter ves čas hoje gledaš in človek ima res občutek, da bo v dveh urah tam. V resnici smo porabili precej več časa, da smo jo končno dosegli. Čeprav smo nekaj dni pred odhodom v Francijo 2000 m višinske iz Seebachtala na Ankogel zmogli v nekaj urah, je bilo tokrat vendarle drugače s trikrat težjimi nahrbtniki. Pred večerjo v koči smo preizkusili ležišča v zgornjem nadstropju s pogledom na morje snega in ledenikov. Večerja je bila tukaj znatno boljša kot lani na Ecrinu. Po kratkem počitku do pol druge ure zjutraj, se je bilo naposled potrebno opremiti za hojo proti vrhu. Na tako obsežni snežni kupoli, kot je masiv Mont Blanca, se množica ljudi hitro porazgubi, tako da gneče proti vršnemu grebenu niti nismo občutili. Na vrhu smo stali okoli osme ure zjutraj in še pri hoji nazaj v dolino smo morali kar pomisliti, česa smo bili deležni. Sestopili smo po isti poti mimo koče Gouter do zgornje postaje zobate železnice. Očitno so jo medtem uspeli popraviti, ker je bila naslednja vožnja že polno zasedena. Kljub temu se je prodajalca vozovnic dotaknil pogled na naše od sonca ožgane pojave, tako da nas je brezplačno spustil na poln vagon. Skoraj pol ure smo se vozili 700 m nižje do postaje pri gondoli. Nato z gondolo nazaj v Les Houches, kjer nismo mogli čakati na nič drugega kot na burger za kosilo, nato pa nazaj v hostel na še eno noč spanja v Franciji. Tam nas je gazda obvestil, da bomo očitno tudi prespali brezplačno, menda zaradi nekih malih bitij v posteljah prvo noč. Tako smo si zaradi nenadejanega ostanka finančnih sredstev, v dragem Chamonixu za zaključek naše ture lahko privoščili dvakratno dozo in dvakrat s stilom.

1 2 ►

Na zadnji julijski dan sva z Božom izkoristila prost dan za omenjeno smer. Kot prava penziča sva šla prespat v Kranjsko kočo na Ledinah, saj celotna tura v enem dnevu ne bi bila ravno prijazna do najinih kolen. Jaz sem imel namen smer splezat že lani, ko je praznovala petdeseto obletnico prvega vzpona (tako kot jaz), pa se je vedno našel nek izgovor, da tega nisem storil.

Na dostopu je treba prečiti malo snežišča. Tudi višje je ponekod še sneg, ki je poskrbel, da so kamini v večini mokri in sluzasti. Verjetno bodo bolj prijazni čez kakšen mesec. Sama smer je sicer lepa do izstopa (izbrala sva levo varianto), popolnoma odveč nama je bilo pa poplezavanje v razbiti skali do vrha. Prečka je nabita tako na gosto, da ni pametno vsega vpenjat, nižje pa kakšen frend in jebica tudi prav prideta.

Na vrhu sva se izdatno okrepčala, za sestop pa sva izbrala možnost abzajlov, ki je objavljena na internetu. Ne vem ali sva bolj nerodna in sva v drugem spustu kaj zgrešila, ampak vmes sva dodatno uredila en spust na kamnitem mostu+1k in še enega na gurtno skozi luknjo v skali (svaka čast Božu, ki je luknjo zaslutil in očistil). Zadnja dva pa sta dejansko na dva svedrovca z verigo in rinko v monolitni skali kamor ni kaj za zabit. Spodaj je špaltna v katero ni pametno zakretit, a se da malo nižje prestopit na sneg in se spustiti preko njega. Potem se je treba malček dvignit in prečit še eno snežišče (pomoč kladiva), nato pa po melišču in platah nazaj na izhodišče.

Na Ledinah sta naju oskrbnika razveselila s štrudljem (pohvale kuharici), nato sva se podvizala v dolino, ker naju je že noč lovila. Celotna tura je kar dolga, se je poznalo na utrujenosti. Še dobro, da sva prejšnji dan poskrbela za hidracijo in skrila dve piksni pri avtu. Sta bili ravno prav ohlajeni in sta padli na plodna tla.