AO Jesenice

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Veliki Koritnik (Trogkofel, Creta di Aip) v Karnijskih alpah. V njegovi SV steni se nahaja nekaj bolj ali manj športno opremljenih smeri. Plezala sva smer Sonne im Herzen 5c. Smer ponuja pet raztežajev strme plezarije v čvrsti skali. Razdalje med svedrovci so  za kak meter večje, kot smo vajeni iz plezališč, dodatnega varovanja pa načeloma ne potrebuješ. V kolikor te čaka nahrbtik pod steno ali si želiš splezati še kako smer, so levo od smeri (gledano navzgor) urejena sidrišča za spust po vrvi (5x30m), sicer brez težav sestopiš po zavarovani planinski poti (Uiberlacher steig). Info v vodniku “Klettern am Trog-& Rosskofel”.Včeraj pa sva se odpravila v JZ raz Mangarta. Smer je res lepa,uživaška, z dobro skalo, odlično opremljena in s čudovitimi razgledi. Sestopila sva preko vrha po Italijanski poti. V smeri sva bila sama, na Mangartu pa ljudi juhuhu…Vmes, torej v ponedeljek, pa smo bili družinsko na Poldašnji špici. Pot je v zadnjem, strmem vršnem delu precej razrita in podrta, je bilo treba dat otroke na štrik…

…morje: plezalnih smeri, čvrste skale, »sončnih ur v stenah«, lepega vremena, prijaznih uslužbencev v kampu Sass Dlacia, pasjih radosti, novih spoznanstev,…pa tudi morje jutranje vlage, cestnih ovinkov in avtomobilske pločevine na parkiriščih.
Vse to so Dolomiti in še več.

V petih julijskih dneh sva jih dodobra izkoristila in oplemenitila smeri:
»Via Miriam« (Cinque Torri) / 5, 190m = Top
»Buco Alta« (Lagazuoi Piccolo) / V+, 320m = Top
»Dibona« ( Falzaregoturm) / V+/IV, 300m = Top
»Ada« (Col de Bois) / V+, 410m = Top
»Cengia Martini« (Lagazuoi Piccolo) / V/IV, 175m = Top
»M. Speciale« Lagazuoi Piccolo / V+, 430m = Super Top

Gremo dalje!

1 2 ►

Sobotna napoved je obetala lepo vreme večino dneva, zato sva se z Daretom odločila za eno malček daljšo smer. Dve uri dostopa ni ravno po meri nas lenuhov, a kaj se more. Na severni strani vsaj žgalo ni. Temperatura je bila ravno na meji za vetrovko, skratka idealno.

Pred nama sta bili še dve navezi, ki sta občasno sprožili kanonado, predvsem v spodnjem delu. V zgornjem delu, po prečenju v levo, je plezanje končno postalo mirnejše, nič več ni ropotalo.

Smer je kar dobro opremljena, a če vlečeš predolge rastežaje, je treba kako stojišče urediti na novo. Ponuja vse vrste plezanja, zato mi je resnično všeč.

Na vrhu sonce in brezveterje, zato naju je vročina pregnala v senco pred Erjavčevo kočo na hidracijo. Ko bom pozabil kako se vleče dostop, jo bom zagotovo še šel plezat. Fajn sva se imela.

Včeraj sva se z Uršo iz AO Mojstrana odpravila v Triglavsko severno steno. Ob 5h zjutraj sva se iz Mojstrane odpravila v dolino Vrat in nato do vstopa v steno. Na vstopu v Slovensko in Nemško smer sva še enkrat pogledala vremensko napoved. Le ta je pokazala, da morebitnih popoldanskih ploh ne bo,:)) zato sva se odločila za kratko Nemško smer. Hitro sva napredovala iz stolpiča na stolpič in bila pri Gradu. Od tam so naju ločili še trije raztežaji do Nemškega turnca. Po lepem plezanju skozi kaminček sva bila par minutk čez 11to že na Nemškem turncu. Sledila je malica, malo sva se osvežila s pijačo in vpisala v vpisno knjigo. Ker je bil za Uršo to prvi vzpon čez steno sem ji pokazal še kako potekajo Zlatorogove police, kje je Nemška grapa, Slovenska grapa, Slovenski stolp, dolga Nemška smer, Ladja, Čop…Nato sva se odpravila proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Kmalu sva se znašla pod njim in ga splezala, tako so bile vse težave kratke Nemške smeri za nama. Vrvi sva pospravila v nahrbtnik in se odpravila po grapi v kateri je še kar nekaj snega, možen je obvoz po skalah po levi strani do roba na vrh stene. Sledil je še sestop po poti čez Prag nazaj v dolino Vrat. Sestop se mi je kar pošteno vlekel, vendar v tako prijetni družbi, sem tudi utrujenost odmislil.

24. 7. 2018 Sva se z Maticom odpravila plezat Comicijev raz v Jalovcu. Pot v Tamar sva si skrajšala s kolesarjenjem, naprej pa je bilo potrebno peš. Kljub napornem dostopu sva bila hitro pod vzhodno steno, kjer naju je pozdravilo sonce. Po pol ure lažjega plezanja sva se na Kegljišču navezala in vstopila v smer. Smer je zelo lepa varianta SV raza, ki jo je Emilio Comici s soplezalci preplezal že leta 1934. Je precej navpična in konstantna petica s solidno skalo in tudi varovanja je dovolj. Zadnji raztežaj, ki vodi čez previs je po skalnem podoru leta 2004 ocenjen s 6+ in ponuja lepe razglede na vseh 400 metrov, ki nas ločijo do vznožja stene. Za celotno smer sva porabila dobre tri ure. Izstopila sva na Streho in po pol ure hoje dosegla vrh. Ker so se po nebu začeli nabirati temni oblaki sva se kar takoj odpravila v dolino. Po dveh urah sestopa sva bila v Tamarju in s kolesi oddrvela do avta.