Danes po službi sva se z Markotom odpravila v Centralni slap v Tamarju. Je lepo narejen, led odlične kvalitete, le višje je prekrit s snegom ali tanko skorjo. Desni je do polovice zasut z ogromno plazovino, Mimo votline izgleda v redu, v Sveči pa je ena naveza obračala. V Tamarju zaenkrat še zima, upajmo da za vikend v ta kot še ne pokuka pomlad.
Lavinski tečaj
Tečaj se je izvedel že pred dobrim tednom, a ni bilo časa in volje, da bi napisal o tem kaj več takrat. Prejšnjo nedeljo se nas navkljub dežju zbralo za mostom čez Pišnico 13 članov/ic, ki smo imeli voljo in željo še v praksi preizkusiti to, kar nam je Klemen odpredaval na ferajnu.
Najprej smo ponovili malo teorije o varnem gibanju v gorah v zimskih razmerah. Pogovorili smo se o primernosti opreme (sond in predvsem lopat), omenili Oceno nevarnosti 3×3 in Redukcijsko metodo, nato pa naredili prerez snežne odeje, narisali snežni profil in preizkusili njeno stabilnost. Povedali smo vse o različnih metodah preizkusov, izvedli pa Norveškega, CT in ECT . Pokazali smo tudi kako se pravilno lotimo odkopavanja zasutih.
Sledilo je iskanje žoln (oz. zasutih v plazu). Klemen nam je določal različne kombinacije zasutih; več njih, 2 blizu skupaj, ipd. Kdor je želel se je preizkusil v iskanju z analogno žolno in različnimi modeli digitalnih. Naredili smo tudi test občutka, ko s sondo zabodeš različne materiale.
Tečaj je bil zanimiv in poučen. Upam, da si je vsak udeleženec/ka zapomnil vsaj osnovne stvari, da bo postopke čim večkrat ponovil, a da jih ne bi nikoli zares potreboval.
Hvala Klemenu za kakovostno izveden tečaj in vsem ostalim za udeležbo.
Podaljšan smučarski vikend
Začeli smo ga že v četrtek. Z Maretom, Gorazdom in Žigom smo izbrali Zechnerkarspitze, 2452m visok hrib v Schladminških alpah. Gora je zahodneje ležeča soseda bolj poznanega Prebra. Sneg je bil vse sorte, a zaradi inverzije ni bilo skorje (zjutraj v dolini -15, na vrhu pa prav prijetno toplo). Najlepše je bilo, da smo se pripeljali na smučeh prav v dno doline, praktično do glavne ceste. V gozdu in dolinskih senožetih še pršič. V petek sva se z Janžem zapeljala do Sadnighutte. Povzpela sva se na Hilmersberg (2670m). Razmere odlične, na celi poti srečala le štiri smučarje. Po zasluženem pivu sva hotela domov, a to je bil račun brez krčmarja. Cesto je zasul plaz, zato sva bivanje v koči nekoliko podaljšala. No, za naju so lepo poskrbeli. Sledil je dan smučarskega počitka (mimogrede, družinsko smo obiskali plezalni center v Beljaku in bili prijetno presenečeni- visoka stena, velik nabor lepih smeri, nič gužve, dve bolder sobani…še pridemo). Danes zjutraj ni bilo plana, Janž pa bi šel z veseljem še na kako smuko. Malo pregleda vremenskega dogajanja na spletu in nekaj čez devet se odpeljeva proti Schonfeldu. Spotoma pobereva še Manco in na licu mesta določimo cilj. Najbolj sončno je izgledaj Muhlhauserhohe (2216m). Na vrhu je sicer močno pihalo, začele so se vlačiti meglice, a to je bilo obilno poplačano na super spustu… Na njegovih zahodnih pobočjih se je obdržala precejšnja količina suhega snega…
Vikendova ledenomanija
Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.
Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.
Cornetto di confine =Marchkinkele (2.545m)
*Pozor pravljica!
“A te za tvoj rojstni dan peljem na …..-kelekele?” “Kam?” “Ja na en Kele, poglej link: https://www.tourenfex.at/
In sva se zapeljala v Innervillgraten ter štartala pri žagi pri -15°C. Na začetku sva se pri tabli MARCHKINKELE na Klamperplatzu malo obotavljala, ali levo ali desno: desno po cesti bi se lahko še peljal z avtom kake 200vm, vendar je prostor za parkiranje precej omejen, kot sva opazila pri spustu. Po parlamentiranju sva zavila levo v dolino potoka Tafinbach, kot da bi šla na Thurntaler Spitze, kjer pa je pot pri tabli zavila čez potok, sva nadaljevala po dolini Oberhofertal vzdolž potoka, nato pa desno, da sva dosegla cesto, ki vodi iz Innervillgratna do Galleralma (1796m). In sva kar hodila in hodila, nakar naju je na srečo kake 100vm više na napačni strani doline zaustavilo podrto drevje in sva se spustila nazaj v dolino, potem pa sledila špuri po dolini, ki je nudila vedno lepše poglede. Po široki kotanji sva premražena končno prišla do sonca na prelazu s hišico iz pravljice, kjer naju je prevzel pogled na snežno belo flanko z vrha. Malo više na grebenu sva srečala prve ljudi – skupinico z lokalnim vodnikom, ki so se vračali kar po grebenu, zaradi česar me je nekdo skoraj prepričal, da je nevarno spustiti se direktno po flanki:). Ob občudovanju prekrasnih vrhov sva pritacala do vrha, kjer pa se zaradi vetra nisva prav dolgo zadrževala, samo sedeč na mejnem kamnu sem enega prižgala. Na srečo je pribrzel gor še ultralight domačin (po službi), ki je po 50 m izginil direktno navzdol po S pobočju. Zdaj ni bilo več bojazni in sledila je uživancija v pršiču na široki flanki, nato po kanalu, (še vedno v pršiču), pa med redkimi macesni (še vedno po pršiču) do Galleralma, kjer sva se po krajšem sestopu v breg priključila cesti in „odFranzKlammerala“ do naslednjih flank s pršičem čisto do Klamperplatza!!
Res pravljica, ki jo sigurno ponoviva za več dni, ker je po videnem (in nato prebranem) Villgratental resnična turnosmučarska Meka. Tokrat pa se je najina pravljica nadaljevala v gorah moje duše:), kjer pa bo potrebna še precejšnja pošiljka snega za tacanje izven prog.
Na RD praznovanje me je kot vsako leto peljal Roberto:)
“V čisti belini zaigra tišina – korak za korakom – z vetrom drevesa šepetajo – korak za korakom – vrhovi gora se v soncu igrajo -korak za korakom – vso tvojo bit napolni milina – korak za korakom — misli se umirijo in Zen trenutek doživijo.”
