AO Jesenice

V petek smo se odpravili na turno smuko v Avstrijo. Odločili smo se za Gmeineck. Čisto na vrhu je veter odnesel precej snega, pa je bilo potrebno kak zavoj narediti bolj previdno, v izogib bližnjega srečanja s skalo. Srednji del do gozdne meje je bil prekrasen, nižje pa za brezskrbno pršičarjenje manjka še kak decimeter ali dva snega. Upajmo, da ga prinese prihajajoče poslabšanje vremena. “Sotrpini” so bili Gorazd, Uroš in Miha.

V petek sva z Majo izkoristila megleno in pošteno mrzlo dopoldne, ter se odpravila pod Prednjo glavo, da bi v samoti zlezla kaj lažjega. Ko prideva pod 2. slap, sva ugotovila, da ne drži več ne prvo, ne drugo in sploh ne tretje. Nastal je brezhiben dan, pa mraz je izgubil kar nekaj svoje ostrine, zato sva lažje počakala tiste dobre pol ure, da sta navezi pred nama odpikale proti vrhu.

Led je bil večinoma dober in lepo prepikan, da je bilo manj za ”mahat”. Sicer pretežno položno plezanje na parih mestih le postreže z nekaj strmine in tudi dolžina je spodobna. Spust po smeri nazaj je lagoden.

Skratka, kmalu bo treba it spet.

V torek sva si s Francijem vzela prosto in šla preveriti koliko ljudi bo v Tamarju. Odgovor bi bil lahko: do dveh popoldne manj kot deset, vendar to ni bistveno. Pravzaprav tudi nisva šla štet ljudi in ne preverjati lednoplezalnih razmer. Šla sva plezat Centralnega. Ta je solidno narejen in tudi že primerno predelan za zatikanje, da človek ne poreabi preveč energije.

Ostalim slapovom gre precej različno. Plezljiva sta Slap nad votlino in Desni čeprav je slednji nekoliko bolj shiran, kot bi večina želela, pri obeh pa sta zgornja dela ometana s snegom. Za Svečo nisem prepričan, če se zgornji del sploh dotika skale, Rastlinica in Rariteta pa sta še imaginarna. Seveda opisano velja za torek do okrog ene popoldne, kasnejše dogajanje pa mi je neznano.

Kljub ne najboljši vremenski napovedi je Andrej v soboto zorganiziral skupno turo GRS + AO na “dokaj varen hrib” Gensgitschhohe. Proti Lignitzu (izhodišče) se nas je odpravilo 8, na pakirišču pa smo srečali še Mojstrančane in Kranjčane. Po dveh urah in pol hoje do vrha je sledilo vriskanje in lepa pela (Miha je bil tako navdušen, da je peljal dvakrat) nazaj v dolino.

Uživali smo: Nani, Robi, Igor, Stanka, Andrej, Miha, Raf in Maja.

Kljub relativno majhnemu naboru plezljivih slapov smo se še enkrat odpeljali v dolino Malte. Nabralo se nas je sedem (Nanika, Metod, Marko Š ter Jao in Tina, pa še midva z Markotom N.). Pri solidnih 13 stopinjah minusa smo se zapodili v Srednji in Mali Maralmfall. Slapovi ležijo na južni strani, zato nas je za kako urico pogrelo tudi sonce. Cesta z verigami prevozna do Gmunder hutte, presenetljivo kljub nedelji ni bilo gneče (pravzaprav smo bili v “naših” slapovih sami)