AO Jesenice

V soboto smo se  Marko, Doroteja, Uroš in Aljoša odločili preplezati smer Kiklop v Begunjščici.

Okoli osmih smo pod smerjo sestavili dve navezi; v prvi sta bila Doroteja in Marko v drugi pa Uroš in Aljoša. Doroteja je kot vodilna suvereno odplezala vse tri raztežaje medtem, ko sva z Urošem plezala izmenično.

Ker je bila to za naju prva resna smer po opravljenem izpitu, sva med plezanjem v smeri kmalu ugotovila, kako pomembne so vse izkušnje, ki smo jih pridobili v šoli. Dejstvo je, da sva bila prvič sama odvisna samo od svojega znanja in to je dovolj, da sva bila oba vsaj enkrat izven cone udobja, ki ti jo sicer nudijo izkušeni alpinisti. Še dobro, da sva vsaj na štantih dohitela prvo navezo in Markov nasvet ter manjša pomoč je bila vredna zlata.

Za mlajšega pripravnika je smer resnično lepa prva izkušnja; še posebej, če je pripravljen prevzeti odgovornost in tako tudi plezati. Edini minus so bile naložene skale, ki se lahko hitro odkrušijo ali odkotalijo v dolino.

Na vrhu smeri je krasen prehod skozi preduh in na drugi strani lep razgled s štanta na vrhu smeri, iz katerega smo se ob vrvi spustili do melišča in od tam peš proti avtu. Analizo smo naredili pri Urošu.

Uroš, Doroteja, Marko, hvala za prijetno družbo in krasno izkušnjo!

S Katarino sva se v soboto odpravila v Krmo, v Debelo Peč, v Sekločevo. Zgodnjemu vstajanju navkljub v steni nisva bila sama, bila pa sva prva. Že sam dostop ponudi par izpostavljenih odstavkov in nikomur nebi zameril prošnje po varovanju. Sama smer je ravno prav pokonci, vendar je klinov veliko, skala pa večinoma dobra. Za izstop iz Jesih-Potočnikove sva izbrala težjo varianto, na vrhu pa žal ugotovila, da tudi pokljuške gore niso več imune na brezpilotne letalnike.

Za nedeljo so bile popoldne napovedane plohe, zato sva s Tomažem ob 4 uri krenila iz Jesenic proti Kamniški Bistrici. Pot sva si malo skrajšala z vožnjo po makadamski cesti do Jermance in si s tem prihranila eno uro hoda. Nadaljevala sva skozi Repov kot proti Staničevem vrhu. Od tam se začne plezalni del čudovitega prečenja Zeleniških špic. Za ogrevanje te čaka takoj tehnično najtežji del ture (spust iz Staničevega vrha). Po izpostavljenem plezanju navzdol sva zadihala lažje. Na vrhu je tudi prusik okoli ruševja za spust po vrvi. Sledilo je čudovito prečenje proti vrhu Špic do znamenite nebeške lojtre, ki te popelje v plezanju II-III stopnje na vrh Špic. Skala je tu res vrhunska. Iz vrha špic sva nadaljevala, čez 2 špici in potem se moraš držati bolj leve strani proti Srebrnem sedlu. Po 4 urah in pol sva na Srebrnem sedlu naredila malo pavze. Nato pa sva se odločila da naskočiva še vrh Planjave, in nato čez Kamniško sedlo na pivo in nazaj v dolino mimo pastircev. Veliko lepša pot navzdol, kakor skozi Repov kot.