AO Jesenice

Včeraj se na vrat na nos z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) odločimo, da gremo zjutraj na Vršič nekaj splezat. Kaplje dežja in kasnejša  konkretnejša ploha sredi avtoceste nam nekoliko vzame upanje, da bo stena ostala suha, a se je izšlo.

Da nas nebi scvrlo v steni, ob 7. uri že stojimo pod steno. Nejc začne s prvima dvema cugoma, nato kavalirsko ponudi vodstvo dekletoma. Tretji in četrti cug tako pripadeta meni in okoli 9. ure si že na vrhu razdeljujemo opremo po lastnikih. Še sestop po novo opremljeni poti do avta z mislimi, kaj bo za kosilo.

Kljub izredni sopari, nam je bilo vreme naklonjeno. V primerjavi s (pre)vročo soboto, so nas tokrat obdajali oblaki in meglice, tako da smo bili le nekoliko prikrajšani lepih razgledov.

Danes sva se v popoldanskem času z Juretom odpravila na Vršič. Zaradi možnih ploh in neviht sva se odločila za Viteško smer v steni Grebenca pod Bunkarjem. Smer ponudi lepo plezanje v škrapljasti skali. Le razdalje med svedrovci v prvih dveh raztežajih so po mojem mnenju kar v velikem razmaku. Jur je splezal v vodstvu do konca drugega raztežaja. Nato se naju nebo ni več usmililo, veter je iz smeri Trente prinesel črn oblak 🙂 Ko sem plezal drugi raztežaj se je močno ulilo zato sva bila primorana se po dveh spustih po vrvi  spustiti na vstop smeri. Za smer nama je zmanjkal zadnji najtežji raztežaj 6C. Smer bova sigurno ponovila ob prvi priložnosti do vrha. V steni sva pustila vponko na drugem stojišču in pomožno vrvico na vrhu prvega stojišča. “Za češnjo na torti današnjega dne, sva doživela v Erjavčevi koči toplo in prijetno gostoljubje iz strani tam zaposlene, ko sva v kočo prišla vsa premočena”

V torek sva se z Maretom N. zapeljala do Bele Peči nad Tržičem in splezala dve smeri – Katastrofula (IV/III, 100m) in Bumerang (V/III-IV, 100m).

Mare mi da na izbiro, kaj greva najprej. Odločim se za lažjo. Spleza prvi cug, sama mu sledim in ker je skala res kompaktna in težko fališ naslednji svedrovec, splezam drugi cug naprej. Tretji ostane še Markotu in v slabi uri sva že na vrhu. Za sestop se odločiva za abzeil – verjetno ena slabših odločitev. V vodničku sta napisana dva abzeila po 15m, a kaj ko do ta prvega štanta vodi skakanje po naloženem kamenju premera od 5cm do 50cm. Oba abzeila združiva v enega, temu sledi še 10m ”lahkotnega” izogibanja polzenju kamenja navzdol do podstene. Glede na to, da ima Mare izkušnje, da se v takem svetu štrik krotoviči in zapleta v vsako najmanjšo oviro, mu moja prostovoljna želja, da abzeilam kot prva, ni predstavljala problema ;).

Sledi še smer Bumerang. Mare gre prvi, naredi štant in že lahko plezam. Zaradi meni zelo priljubljene luske sredi cuga (beri: sarkazem) pridem na štant z idejo, da naslednji cug ne grem naprej. Kmalu Maretov izraz na obrazu pove, da iz te moke ne bo kruha in že imam na sebi vso opremo za napredovanje. Po dveh vpetih svedrovcih mi postane vse spet “okej”, pravzaprav preveč, tako da zgrešim drugi štant in zlezem naprej do vrha. Dolžina štrika se je ravno izšla, robe na pasu pa je bilo prav tako glih za glih.
Tokrat se odločiva za lepši sestop po uhojeni poti na drugi stran skale in v 20 minutah sva že nazaj pod steno.

Bela Peč mi je bila všeč, saj mi v primerjavi s ponedeljkovo plezarijo na Vršiču v roki ni ostal noben oprimek. Še sreča, da je sonce spremljal rahel vetrič, drugače bi po prvi smeri nadaljevala samo se z analizo.

V četrtek je Ksenja predlagala, da bi šla pogledat Pocarsko, ki sta jo prva preplezala Raf in Rajko. Smer je v celoti navrtana in je bila opremljena za potrebe Gorske šole SV in ker so klini pobarvani, naj bi bila tudi navigacija bistveno lažja ter primerna za začetniško navezo.

V petek sva tako s Ksenjo poskušala uskladiti termine, vendar se nekako ni izšlo in če zelo skrajšam dolgo zgodbo, sva se šele v ponedeljek ob 7:45 pod smerjo znašla Doroteja in Aljoša.

Opremljena z vso opremo, ki jo trenutno premoreva, se Doroteja kot prva v navezi prime skale in odpleza prvi rastežaj, postavi štant, varovanje in že lahko plezam.

Neučakano sledim, saj hočem pregnati tremo, ki se je nabirala celo noč in mi ni dala spati. Prvih deset metrov mine hitro in vsakič, ko odpnem komplet in ga pospravim za pas, se mi zdi, da z njim izginja tudi trema.

Ko se Doroteji pridružim na štantu, si pogledava skico smeri in se odločiva, da tudi naslednji rastežaj odpleza kot prva v navezi. Na koncu drugega rastežaja pod previsom v zajedi pa je jasno, da bo cela smer njena.

V tretjem rastežaju mi tik pod svedrovcem na plošči zdrsne desna noga. Ujamem se in obenem pristanem na relanih tleh, zato se umirim in v mislih opomnim: Nisi v plezališču, ne hiti, glej kam in kako stopaš, preveri oprimke …

Do zadnjega rastežaja plezava brez težav, mirno in usklajeno. Samo vrh naju je presenetil, saj je prišel prehitro.

Smer je lepa, vendar je precej krušljiva, ponekod tudi naložena, še posebej pa je neprijeten zadnji rastežaj, kjer ob odsotnosti svedrovcev/klinov za privezovanje psihe, prav pride tudi kakšna gurtna. V dolino sva se vrnila po desni strani čez greben in na pot.

Preživela sva prijeten ponedeljek in stopila stopničko višje.

Po včerajšnjem grizenju kolen na Špik in neskončnemu sestopu skozi Kačji graben, sva se s Čarotom odločila, da greva danes rajši nekaj kolenom prizanesljivejšega-Vidovo smer VI+, v NŠG. Odpravila sva se že zgodaj zjutraj, da bi ubežala vročini, a sva bila tako ali tako skozi celotno plezarijo obdana z meglo. Čaro se je odločil za kavalirsko potezo in začel s prvim raztežajem, da razmiga malo natrgane vezi v prstu. Prvi raztežaj je res lep in ponudi nekaj lepe, raznolike plezarije. Tudi skala je kompaktna. Ostale raztežaje sva izmenično splezala kar hitro. Plezarija je nekostantna, nekateri deli pa malo krušlijivi oz naloženi. Na vrhu se odločiva za abzajl, urediva vse za spust in se spustiva do naslednje abzajl točke. Tam gledava vponko in Čaro opazi da nima UIIA certifikata, bo bolje, da se spustiva na prusik. Da bo za ziher držalo dava vrv okrog treh pramenov, vrževa vrv in seveda… se ta zaplete v drevo. Po nekaj cirkuških akrobacijah mi jo uspe osvoboditi prijemov drevesa in sva na tleh. Super si rečeva, greva še kaj pofrikat na Vršič. Poizkušava potegniti vrv in ne gre. Se oba trudiva in vlečeva kot nora, ne bo šlo. Čaro se junaško javi in prežimari do 1. sidrišča, poizkuša potegniti vrv a brez uspeha. Prižimari še do 2. sidrišča in ugotovi, da je vozel potegnilo do prusika, ki ga je pritiska v skalo. Za ponovem spust je rajši zaupal necertifirani vponki v sidrišču. Čaro se spusti, potegneva štrik in laufa, končno. Na frikarijo pozabiva in razmišljava samo še o pivu, ko vprašam Čarota če ima on ključe od avta. Seveda ključev ni in hitro ugotoviva, da so tudi rezervni zaklenjeni v avtu. Iščeva ključe na vstopu smeri in pretehtava vse možne scenarije. Pri sestopu pretakneva vsak kamen in glej ga zlomka, ključi ležijo sredi poti na melišču, nekaj metrov pred koncem sestopa. Kljub izmučenosti se nama na obraz prikrade nasmeh in odvihariva naprej proti hladnem pivu. Slednji pa je moral še dobro počakati, sam nama je železna kočija z Ljubljansko registracijo popolnoma zaprla izstop iz parkirišča. Kot ponavadi je šlo spet vse kot po maslu?