AO Jesenice

V soboto sva z Ajdo (AO Kamnik) plezali Vzhodno v Mali Rinki. Vstajanje ob treh zjutraj se je obrestovalo in sva kljub obvezni kavi na Okrešlju v smer vstopili prvi. Kvaliteta skale spominja na Bučer-Kristan v Malem Oltarju. Ker je teren ponekod bolj položen, je na vseh poličkah naloženega precej manjšega in večjega drobirja, tako da biti druga naveza v smeri ni najbolj optimalno. Izstopili sva po desni varianti, kjer izstopi tudi Igličeva smer.

V nedeljo je bila slaba napoved, ampak zjutraj je kazalo, da bo nekaj ur že še zdržalo. Tako sva z Rokom skočila na Vršič v Kranjsko poč. Spet je bila ena nedelja, ko na Vršiču skoraj ni ljudi. Čista tišina v steni.

Prejšnji vikend v nedeljo (30.6.2019) sva se z Matevžem odpravila do bivaka 2, da opraviva prvi letošnji pregled. Seveda ni šlo brez obveznega predhodnega postanka na Šplevti.

V bivaku je bilo presenetljivo dobro pospravljeno, poleg tega pa je vse kazalo na to, da je bil v času najinega obiska v uporabi. Vseeno sva si dovolila spahati deke in pomesti. Na polici se je nabralo tudi nekaj odvečne hrane (del te je bil prisoten že ob mojem prejšnjem obisku) zato sva pretečene izdelke odstranila.

Sledilo je še podmazovanje vrat in analiza potrebnih dejavnosti ob naslednjem obisku potem pa najboljši sestop v slovenskih gorah.

Rehabilitacija kolena naj bi trajala minimalno šest mesecev, zato sem za ‘ziherco’ počakala še dva dneva in šla v petek z Nikom (AO Radovljica) probat, če kolen drži.

Šla sva v ‘grbuzljsko’ Begunjščico – smer Kiklop. Brez problema sta šla prve dva cuga, zato sem se za tretjega odločila, da ga grem naprej. Še kolenu prijazen abzeil za dol in sončno dopoldne je bilo izkoriščeno.

Led je prebit, mogoče mi pa do konca sezone rata nabrat 10 vzponov 😉

Problemov s snegom naj nebi bilo več in v ponedeljek 24. 6. sva že na vse zgodaj zjutraj z Maticem drvela proti dolini Vrata. Namenila sva se namreč plezat v severno steno Triglava.

Navezala sva se pod Skalaško smerjo, ki pa sva jo po nekaj lepih raztežajih zapustila in nato poiskala prehode do Zlatorogovih polic in preko njih prišla v Amfiteater. Plezala sva smer Zlatorog v Barieri, ki je bila prvič splezana leta 2016, to pa je bila verjetno prva ponovitev.

Ta skoraj 300 metrska smer ocenjena z VI stopnjo težavnosti ponuja precej konstantno plezarijo v večinoma precej dobri skali. Smer ima nekaj lepih in strmih raztežajev, še posebej zanimiv je najtežji raztežaj, ki se vsaj po najinem mnenju približa VII stopnji in se nadaljuje v navpično poč z odlično skalo. V smeri je bil en klin, midva pa sva tam pustila še 2.

Ker pa je proste dni treba izkoristiti, sva se v torek odpravila še v osrednjo steno Debele Peči v smer Ang Phu, VI-. Smer verjetno zaradi pomanjkanja informacij ni veliko plezana, mogoče pa se bo to zaradi izdaje novega vodnička AO Radovljica spremenilo, saj je res lepa.

Prvi raztežaj je sicer malo naložen ampak se stanje skale hitro izboljša. Detajl smeri je previs v drugem raztežaju, ki sicer nudi dobre oprimke, ki pa so bili tokrat mokri in sluzasti in je bilo plezanje malo težje pa tudi varovanje ni najboljše. Tik nad previsom sva pustila klin, ki bo verjetno marsikomu prišel prav.

Ta skoraj 500 metrov dolga smer se nato precej konstantno nadaljuje po logičnih sistemih poči in kaminov proti vrhu stene. Raztežaji so dolgi, skala je povečini odlična, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna.

Prav pride kakšen klin in set frendov, še posebej v detajlu smeri je uporaben BD 3.

 … čakati na planirani dopust v juliju in te srce neustavljivo vleče v tiste fascinantne Dolomite, le še kombiniraš in iščeš možnosti, da jih okusiš vsaj za nekaj ukradenih dni. In dobitna kombinacija nama je z Božom uspela. 

Čeravno je vreme kazalo, da nama bo šlo za načrtovano plezanje na roke, se je v soboto, 22. junija na dan odhoda, ulivalo kot iz hudournika.  Biti moraš malo trčen ali pa izjemno optimističen, da verjameš v čudeže, da bi ti do noči uspelo kolikor toliko po suhem in na suhem postaviti šotor. In če imaš v žepu rezervno varianto, potem se odpraviš in kar bo – pa bo.

Med tremi kampi, ki sva jih imela v ožjem izboru za dnevno izhodišče plezanja v Moiazzi na Passo Duran, sva izbrala kamp Al Pez v Pralongu, ki ga je deževje očitno obšlo. S prostorom za šotorom sva bila »pri koritu« in to dobesedno, ki nama je služil kot odličen fake za hladilnik.

V nedeljo se prebudiva v čudovito jutro, se zapeljeva na Passo Duran z namenom plezanja nama že znane Decime. Nadobudnost nama je hitro popustila, ko sva stala pod njo in gledala, kako zelo mokra je po celi dolžini. Hvala lepa za take mokre užitke! Rezerva mora vedno biti in se premakneva levo v Orion; 4+, 200 m (v Scalet Delle Masenade).Prijazna, lahkotna smer za začetek, a se z lepotico Decimo ne more primerjati. 

V ponedeljek okupirava Torre Jolanda. Zlezeva najprej Topo; 4+, 300 m, odabzajlava in nato še Super Soro; 5, 300 m. Obe lepo plezljivi, vsaka s svojim detajlom, v katera brezglavo zakajanje ni priporočljivo.

Ostane nama torek, še zadnji dan. Kot vsako jutro, naju je še pred zoro in neljubim brnenjem budilke, zbudil ptičji orkester. Kdor pri vstajanju prehiti drugega, ima to danost, da prvi začuti vonj po sveže kuhani kavi, še predno se le ta uspe prebiti skozi šotor. In če s kuhano kavo drugemu odpiraš oči in mu prineseš nasmeh na ustnice, je zadovoljstvo vin – vin. Ker se v steni čas ustavi, se midva drživa ranega vstajanja, ko se večina še svaljka po šotorih. 

Vreme z razpršenimi oblaki je bilo kot nalašč za 440-metrsko smer Sorarù; 5+ (v Pala del Belia). Težavnost z višino postopoma narašča v dveh – treh detajlih in v zadnjih dveh raztežajih zopet popusti, sam pa se lahko prepustiš vriskanju ob neizmernih užitkih. Zadnji je detajl v zajedi, v kateri se je potrebno tudi malo poštemat. Pred omenjeno zajedo, na štantu te čaka še poseben izziv – boj z napadalnimi mravljami. V gnezdu bikolorke si poskušajo najti novo, mehkejše bivališče in bolj ko molzeš štrik, več jih imaš po sebi, pod hlačnicami, na rokah, za vratom in še kje. Avč, avč,… pika, srbi.

Po splezani smeri se je treba odločiti za način sestopa; levo do ferate ali desno po poti z vmesnim mokrim plezanjem navzdol po grapi in prečenjem zasneženega jezika do nadaljnje uhojene in z možiclji označene poti po šodru. Midva sva se prepustila sledenju izkušenima Italijanoma, a vseeno v dvomih pogledovala snežišče. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava in da ima strah velike oči, a sva v pripravljenosti vseeno  v rokah tiščala vsak svoje kladivo. Snežni jezik je s počasnimi koraki in zabijanju stopov čisto lepo prehoden.   

Po tridnevnem orto plezanju naju je telo opozorilo, da sva pokurila zalogo moči in sva za voljo tega ostala v kampu še eno nočitev. Naslednji dan, ob pospravljanju šotora in ostale nujno potrebne  krame, ni bilo težko ugotoviti, da je tudi Dolomite zajel vročinski val in da bi v naslednjih dneh težko speljala plezalsko realizacijo.  

Še par besed o kampu AlPez. Ima odlično lego, je umirjen, čistoča na nivoju, cene kampiranja ugodne. Toaletni papir pa le nosite s seboj. Ob recepciji so postavljena otroška igrala in mizi za namizni tenis, v bližini je nogometno igrišče za tiste, ki jim plezanje ni dovolj. V njem se nahaja manjša stenca, kjer se neučakani lahko raztezajo. Nahaja se le streljaj od vasice Pralongo, ki je znana po šoli za izdelavo sladoleda.

Li in Božo