AO Jesenice

 Vsi – pred PD-jem

Na pot smo se vsi nadebudni odpravili v “zgodnjih alpinističnih” urah, torej ob 10 h 😉 Prva pavza je sledila kmalu, že v Ratečah (potrebno je bilo dotočiti cenejšo slovensko nafto, toaleto pa so nekateri tudi že obiskali). Pot nas je vodila po prostranih italijanskih ravnicah do vasice Ivrea, kjer smo se nastanili v hotelu Napoleon. Po zaužiti gurmanski ekstazi (narezana puranja salama z dodanim nasekljanim paradajzom), smo se višinskih priprav željni junci in junica odpravili na ogled bližnjega gradu (seveda smo se peljali z avtom do koder se je le dalo 🙂 ). Grad je bil seveda zaprt, sledilo je kratko poplezavanje, nagrajeni pa smo bili s čudovitim razgledom.

Drugi  dan smo se po prelepi dolini odpeljali do Cervinie (2050 mnv). Gondola nas je popeljala na Plateau Rosa na višini 3480 m. Prvi stik z redkejšim zrakom nas je navdahnil, še bolj razgledi, občutek dodatne teže v nogah pa nas je gnal po smučišču do bližnjega sedla. Tam smo se razdelili v ledeniške naveze. Spremljalo nas je krasno vreme in prelepi razgledi na bližnje in malo bolj oddaljene vršace, izstopal je Matterhorn.

Svet modrecev je odločil, da se najprej odpravimo na Breithorn, na čigar vrhu smo se slikali že ob 12. uri. Z ledeniškimi razpokami prepredeni ledenik smo prečili v smeri koče Rifugio Ayas (3420 mnv), v upanju, da imamo še toliko moči in volje, da bi vmes osvojili še kateri štiritisočak. Ker se je volja na ojuženem snegu z vsakim korakom hitro zmanjševala, se je peščica odločila za dostop do bližnjega bivaka Rossi, ostali pa smo jo mahnili proti prej omenjeni koči. Pot je bila lepo vidna, ogromne razpoke pa so nas stalno opominjale na mogočnost ledenika.

V koči so nas postregli z obilno in slastno večerjo – očitno se italijanska kulinarika z nadmorsko višino izboljšuje :). Sledilo je spanje na skupnih ležiščih – deležni smo bili najrazličnejših melodij smrčanja, stokanja ter globokega dihanja, skupni imenovalec vseh pa je bil glasen smeh pozno v noč.

Ker smo verjeli vremenskim napovedim oskrbnika koče, češ da bo tudi naslednji dan lepo vreme, smo se mirno zazibali v sladek spanec. Jutro naslednjega dne je bilo drugačno od napovedi – resda toplo, vendar polno oblakov in švigajočih meglic. Veselo smo zakorakali na snežene plate, ko nas je po 10 minutah hoje pozdravil dež, ki nam je prekrižal načrte o osvojitvi še katerega vrha, saj nas je spremljal do nadaljnjega, zato smo se odločili za sestop do gondole (“sestop” pomeni približno 400 m hoje navkreber po ledeniku). Gosti megli sta se pridružila na čase močan veter in mraz, tako da smo vsi premraženi hiteli proti gondoli, ki nas je popeljala proti našemu izhodišču. Tam nas je pogrel topel sonček, svoje pa so k ogrevanju dodale tudi domače arcnije ;).

Ker se nas je že lotevalo domotožje, smo skočili v kombije in jo švignili nazaj proti domovini preko pregretih italijanskih ravnic. Analizo našega popotovanja smo sklenili ob dobri pijači in jedači v Kranjski gori, sklep pa je bil, da to ni bila zadnja tura in da se že veselimo naslednjih dogodivščin.

Ture avanture smo se udeležili Katarina, Rok, Aleksandra, Majda, Gregor, Dare, Raf, Maja, Uroš, Mare, Luka, Metod ter Ksenija.

Hvala Katarini za odlično organizacijo.

Napisal: Luka Karlin

1 2 ►

To soboto je bila zaželjena malo krajša smer in ker smo bili ravno na jezerskem je bil Grintovčev steber prva izbira, domači alpinisti pa so predlagali sosednjo Zgrešeno, ki naj bi imela boljšo skalo. Z Jasno (AO Jezersko) in Nastjo (AO Kranj) smo štartali naspano pozno in s tempom, ki je dovoljeval pogovor. Do češke koče smo šli po ferati, da bi vseeno prihranili nekaj časa, a smo zastali pod počasnejšimi planinci, ferata pa se je izkazala kot premalo enostavna, da bi lahko veliko prihranili. Drugič gremo raje po poti. V koči so mi posodili še čelado, ker je moja ostala v avtu, zato lepa hvala oskrbnici.

Smer ima dolge raztežaje, je polna zanimivega plezanja in z nekaj domišljije in športnih gibov si lahko zelo olajšaš detajle. Po priporočilu smo plezali spodnjo varjanto po desni, ki je težja, a z boljšo skalo in sploh lep raztežaj. Zgoraj pa nas je nehote potegnilo v levo varjanto, ki ima le lahko poplezavanje, zato bi bila desna varjanta verjetno boljša izbira. Izstopili smo po kaminu grintovčega stebra, ki je spet krasen in zelo dolg raztežaj. Skala je v večini dobra. Sestop je luksuz, ki ga zadnji mesec nisem imel, kot tudi žganci v koči.

Včeraj se na vrat na nos z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) odločimo, da gremo zjutraj na Vršič nekaj splezat. Kaplje dežja in kasnejša  konkretnejša ploha sredi avtoceste nam nekoliko vzame upanje, da bo stena ostala suha, a se je izšlo.

Da nas nebi scvrlo v steni, ob 7. uri že stojimo pod steno. Nejc začne s prvima dvema cugoma, nato kavalirsko ponudi vodstvo dekletoma. Tretji in četrti cug tako pripadeta meni in okoli 9. ure si že na vrhu razdeljujemo opremo po lastnikih. Še sestop po novo opremljeni poti do avta z mislimi, kaj bo za kosilo.

Kljub izredni sopari, nam je bilo vreme naklonjeno. V primerjavi s (pre)vročo soboto, so nas tokrat obdajali oblaki in meglice, tako da smo bili le nekoliko prikrajšani lepih razgledov.

Danes sva se v popoldanskem času z Juretom odpravila na Vršič. Zaradi možnih ploh in neviht sva se odločila za Viteško smer v steni Grebenca pod Bunkarjem. Smer ponudi lepo plezanje v škrapljasti skali. Le razdalje med svedrovci v prvih dveh raztežajih so po mojem mnenju kar v velikem razmaku. Jur je splezal v vodstvu do konca drugega raztežaja. Nato se naju nebo ni več usmililo, veter je iz smeri Trente prinesel črn oblak 🙂 Ko sem plezal drugi raztežaj se je močno ulilo zato sva bila primorana se po dveh spustih po vrvi  spustiti na vstop smeri. Za smer nama je zmanjkal zadnji najtežji raztežaj 6C. Smer bova sigurno ponovila ob prvi priložnosti do vrha. V steni sva pustila vponko na drugem stojišču in pomožno vrvico na vrhu prvega stojišča. “Za češnjo na torti današnjega dne, sva doživela v Erjavčevi koči toplo in prijetno gostoljubje iz strani tam zaposlene, ko sva v kočo prišla vsa premočena”

V torek sva se z Maretom N. zapeljala do Bele Peči nad Tržičem in splezala dve smeri – Katastrofula (IV/III, 100m) in Bumerang (V/III-IV, 100m).

Mare mi da na izbiro, kaj greva najprej. Odločim se za lažjo. Spleza prvi cug, sama mu sledim in ker je skala res kompaktna in težko fališ naslednji svedrovec, splezam drugi cug naprej. Tretji ostane še Markotu in v slabi uri sva že na vrhu. Za sestop se odločiva za abzeil – verjetno ena slabših odločitev. V vodničku sta napisana dva abzeila po 15m, a kaj ko do ta prvega štanta vodi skakanje po naloženem kamenju premera od 5cm do 50cm. Oba abzeila združiva v enega, temu sledi še 10m ”lahkotnega” izogibanja polzenju kamenja navzdol do podstene. Glede na to, da ima Mare izkušnje, da se v takem svetu štrik krotoviči in zapleta v vsako najmanjšo oviro, mu moja prostovoljna želja, da abzeilam kot prva, ni predstavljala problema ;).

Sledi še smer Bumerang. Mare gre prvi, naredi štant in že lahko plezam. Zaradi meni zelo priljubljene luske sredi cuga (beri: sarkazem) pridem na štant z idejo, da naslednji cug ne grem naprej. Kmalu Maretov izraz na obrazu pove, da iz te moke ne bo kruha in že imam na sebi vso opremo za napredovanje. Po dveh vpetih svedrovcih mi postane vse spet “okej”, pravzaprav preveč, tako da zgrešim drugi štant in zlezem naprej do vrha. Dolžina štrika se je ravno izšla, robe na pasu pa je bilo prav tako glih za glih.
Tokrat se odločiva za lepši sestop po uhojeni poti na drugi stran skale in v 20 minutah sva že nazaj pod steno.

Bela Peč mi je bila všeč, saj mi v primerjavi s ponedeljkovo plezarijo na Vršiču v roki ni ostal noben oprimek. Še sreča, da je sonce spremljal rahel vetrič, drugače bi po prvi smeri nadaljevala samo se z analizo.