AO Jesenice

Pred slabimi 20 leti sem to smer lezu in ostala mi je v lepem spominu – bila je želja, da bi jo šel še enkrat. Ker je dopust za izkoristit, sem za to smer našuntal Novkota in bil je za.

V torek sva ležerno ob 9.00 dostopila pod smer, družbo so nama delali tropi ovac in turistov, pa še ene par navez je bilo v steni. Pod smerjo sem hitro spoznal, da sem po vseh teh letih za kako stopnjo prekratek in najtežje cuge prepustil “mlajšemu” v navezi…Marko je suvereno opravil s spodnjim delom smeri, jaz sem se za njim malo bolj mučil. Po stiku s Trmastimi kamini sva zgrešila odcep v desno in vrh dosegla po Nejčevi smeri.

Želja je bila izpolnjena – jaz sem splezal lepo smer, Marko je treniral psiho in nameščanje varoval, pa dan je bil lep.

V nedeljo sva šla z Lukom (zluftan.si) na Jezersko v Dolgi hrbet splezat smer Trikot, ki sva jo oba imela v letošnjem načrtu. Prve težave so naju doletele že na dostopu, kjer je snežišče ob robu pustilo večje skalne bloke, ki so lahko že ob manjšem dotiku zdrseli navzdol. Na srečo jo je skupil le čevelj, nama pa je dodal dobro mero adrenalina. Smer se začne po poplezavanju v neprijazni vlažni grapi, višje v njej pa je od zgoraj nenehno padalo kamenje. Smer Jernejev steber, ki se tam začne, ima še to dodatno komponento, kar je dobro pomniti.

Po prvih parih lažjih raztežajih se smer postavi pokonci in tako vztraja do vrha. Orientacija je enostavna, le slediš najlažjim prehodom, detajli niso težki, a vsi raztežaji predstavljajo zahtevno plezanje brez pravih predahov. Skala je super in velikokrat se zaveš, da plezaš brezskrbno kot v plezališču. V smeri je dovolj klinov, da sva jih kje dodajala le za stojišča, ostalo je šlo lepo s premičnimi varovanji. Objektivno lepa smer, vsak raztežaj sva preplezala z nasmehom na obrazu, včasih pa že vmes zavriskala. Zapletlo se je le pri zadnjem, precej lažjem raztežaju, v katerem nisem našel izhoda ne v zajedi na desni, ne v kaminu na levi. Pomagal je Luka in splezal v večji kamin v skrajni desni, kateremu je sledil le še raztežaj poplezavanja do vrha. Skupaj slabe 3 ure dostopa, 7 ur plezanja, 2 ure sestopa. Super dan.

Tudi letošnje leto sva se s Tomažem odpravila v Dolomite. Matej in Aleš iz GRS Kranjska Gora, ter Petra iz AO Cerkno so bili že v kampu Dolomiti v Cortini, zato sva se odločila da se jima pridruživa v tem kampu. V petek sva se odpravila na prelaz Valparola in splezala Via Ibex V- 500m. Smer je prava plezalna poezija. Naslednji dan sva se odpravila v Falzarego Torri in splezala Via normale 140m IV- in via della Guadi 180m IV v večjem stolpu. Ker sva imela še čas sva se odpravila pod južno steno Lagazoija in splezala smer Via dell Bucco 250m, ki je ocenjena III-IV?? Skratka smer poteka v prvih 4 raztežajih v popolni navpičnici, ki jo v 3 raztežaju zapira streha, čez katero se moraš zbasati čez. Smer je bila tudi fantastična, naklonina popusti po 4 raztežaju. Dalje poteka po sistemu kaminov do izstopne grede.

Severna stran Karavank se zdi modra odločitev na vroč poletni dan, zato sem v nedeljo nahecal Metoda, da greva pogledat Košutnikov turn z avstrijske strani. Ugotovila sva, da bo skala mrzla, zato nisva hitela s preranim odhodom od doma. Koča pod Košuto je izhodišče, a naju je Google zavedel, da sva zjutraj prehitro zavila desno navkreber in si ogledala še vas na sosednjem hribu. Prijazna domačinka naju je usmerila na pravo pot, pa sva kmalu plačala cestnino v koči (4€). S parkirišča hrib zgleda bližje kot je, saj je na koncu potrebnega nekaj pretepanja z meliščem do pod stene, a v dobri uri si tam. Plezanja je vse sorte; navduši izpostavljena prečka na začetku, najtežji rastežaj je bil fizično in psihično utrujajoč (vsaj zame), ker so varovanja precej narazen (sva upoštevala nasvet in vzela s seboj nekaj prijateljev), sledi najlepši rastežaj konstantnega navpičnega plezanja, nato pa se smer počasi položi. Sledijo še še štirje lažji (a izpostavljeni in brez varovanja) rastežaji, ki jih je pametno združiti in prihraniti nekaj časa. Vsa varovališča so zgledno urejena, skala je večinoma kompaktna. Smer se konča rastežaj pod vrhom, sledi dričav sestop do vstopa v ferato, po kateri se spustiš na melišče pod steno. Povratek do koče se vleče (žeja je priganjala), mimogrede pa sva ugotovila, da je stena primerna tudi za popoldansko plezanje za tiste, ki jih rado zebe v roke.

V koči in v Tržiču sva poskrbela za nadomestitev elektrolitov in sklenila, da bo treba še kakšno splezat v tem koncu.

Zjutraj sva z Marušo (AO Bohinj) napadli Juševo smer  (VI/IV-V, 180m) v NŠG. Po vseh informacijah, ki sva jih dobili, naj bi smer bila “prov luštna”.

Z mislijo, “če bo pretežko, bova pa abzajlale”, se Maruša loti prvega raztežaja. Z nekaj trme se čez previs in po žlebu prebije do štanta. Kmalu sem pri njej tudi jaz. Izraza na obrazu ne lažeta: ”toj pa mal drgač k pa Pocarska alpa Pstuh. Drugi cug, navpična 30m plata, čaka name. Plezam, preklinjam, srečna, ko vpnem komplet, preklinjam, ko mi zmanjka 10cm do naslednjega svedrovca, plezam, štantam. Spodaj Maruša z vzpodbudnimi besedami “maš to”. Kmalu se mi pridruži na štantu z besedami “ta težji del sva pomojem da mem”. Tretji cug kratek lahek svet. Četrti spet plata – Doroteja sedaj že obvlada in gre tokrat brez preklinjanja. Peti cug manjša zajeda – Marušin domači teren. Še zadnji cug – zelo lahek svet (samo en svedrovc) z manjšim kaminom tik pod vrhom.

Na vrhu bi imeli nasmeh okoli glave, če ne bi imeli ušes. Prva konkretna smer je za nama. Še korakanje do avta z mislijo “ko sva smotane, da greva kr same ;)”.