AO Jesenice

V nedeljo nas je Katarina peljala na Travnik. Glede na množično obleganost vseh popularnih hribov primeren cilj. Cel dan smo srečali dva planinca in čredo gamsov.  Tura je bila mišljena kot spoznavanje z novimi tečajniki/cami, a glede na “množično” udeležbo bi rekel, da se je večina ustrašila prelepega vremena, ali pa so šli v ljubljansko meglo na maraton. No, smo se pa z Nušo malo več pomenili.

Kakorkoli imeli smo se fajn, malo manj obljudeni primorski konci nikdar ne razočarajo. Z izjemno razglednega vrha so se kar ponujale ideje za naslednji pohod ali turno smuko. Edino dooolg sestop ni ravno kolenom prijazen, a smo v Bovcu na hidraciji seveda to že pozabili.

Danes sva se z Matejem iz GRS Kranjska Gora odpravila na sončno stran Milšteterskega jezera. Nad vasico Dobriach je na sončku lepa granitna stena, kjer sva danes splezala to lepo smerco. Do vstopa v smer je kratkih 15 min hoje. Nato pa sva uživala v šestih raztežajih plezanja v granitu. Edino sitno mesto v steni je kamin v četrtem raztežaju, če ga plezaš z nahrbtnikom, tako kot sem ga jaz. Nahrbtnik močno odsvetujem!! Zadnji sedmi raztežaj je malo izsiljen, drugače pa top smer. Čez steno se vije tudi slikovita ferata, ki jo smer Seinerseit dvakrat preči. Sestop vodi po prijetni stezici, ki je na nekaterih mestih varovana z jeklenico in te v slabih pol urce pripelje do parkirišča nad cerkvijo.

V nedeljo se nas je deset odpravilo do bivaka 2.

Dostopili smo čez Brinje. Nad gozdno mejo so nas spremljali precej močni sunki vetra, ki so nam nekoliko ponagajali tudi med samim delom.

Zasilikonali smo reže med oplatami, zamenjali akumulator v polnilni postaji in malo pospravili. Barvali nismo, ker je bilo premrzlo in premokro.

Sestopili smo po melišču, ki po novem na nekaterih delih bolj spominja na hudourniško grapo; precej materiala je namreč končalo v strugi kakšnih 200 m nižje.

Sklep članov/ic AOja je bil, da tradicionalno jesensko Paklo podelamo pred krompirjevimi počitnicami. Zbrali smo se Tinca, Čaro, Nagel, Matevž, Rozi, Luka K., Ksenija, Metod, Matic in Neli z mladino, Maša iz Bohinja in jaz. Sabina s Srečko pa nam je čuvala apartmaje, ko nas ni bilo.

Plezanje kot po navadi. Nekateri smo napadli smeri, ki jih še nismo, spet drugi tiste, v katerih se dobro počutijo. Vsi smo se srečno vrnili, to pa je najvažnejše.

Večernega druženja ni potrebno komentirat, z gazdarico pa smo se dogovorili, da se spomladi spet vidimo (upam, da nas bo več).

Danes sva se z Sandro odpravila v samoten, divji, Martuljški konec naših gora. Zjutraj ob 7h sva se odpravila iz Gozd Martuljka proti Kurjemu vrhu. Pot se začne sprva po gozdni vlaki, nato pa po lepi stezici, ki te pripelje v krnico pod Rigljico. Malo pod Kurjim vrhom so naju pozdravili prvi sončni žarki, zato sva na vrhu Kurjega vrha naredila kratek odmor. Pot sva nadaljevala čez Rigeljne do vrha Ruševega grabna kjer se začne plezalni del ture. Na stezico, ki gre iz Kurjega vrha čez Rigeljne moraš biti zelo pozoren, če ne si kaj hitro prenizko ali pa na vrhu enega od Rigeljnov, kjer ni možen prehod direktno po grebenu. Čez prvo steno Rigeljice, kite pripelje na izrazito škrbino sva se podala nenavezana plezaš max II stopnjo. Potem pa sva naredila kratek spust po vrvi in se podala pod ključni del stene, ki te popelje na vrh. Po dveh raztežajih plezanja sva se ponovno razvezala in kmalu stala na vrhu te malo obiskane gore. Sestop sva opravila v treh spustih po vrvi in nato čez Rigeljne in pred Kurjim vrhom zavila desno na pot, kjer si hitreje v krnici pod Rigljico, nato pa po poti, ki se priključi iz Kurjega vrha nazaj do vozila.