Včeraj se nas je nabrala kar konkretna četica enajstih iskalcev čim boljših snežnih razmer. Odpeljali smo se do Schonfelda v osrčju Nockbergov. Tam nas je pričakala prava zima. Temperatura -5, rahlo sneženje in veter. Sledili smo sledem parim predhodnikom proti Schilhernocku (2270m). Kmalu je veter pojenjal, nebo se je zjasnilo in novozapadli puhec je poskrbel za prav prijetno vijuganje. Ker smo bili hitro nazaj na parkirišču, smo se odpravili še na nasprotno stran. Preko Zechnerhohe (2189m) smo odkorakali proti Gaipahohe (2192m). Na koncu se je nabralo tako višinskih kot daljinskih metrov za prav solidno turo. Prav nad zadnjo strmino nad parkiriščem smo imeli še prikaz, kako se sproži kložast plaz.
Preber 2740m
Sprva smo hoteli v Nockberge, nekam v okolico Schonfelda. Ampak jutranje visoke temperature so nas preusmerile na višje nadmorske višine. Namig s spleta nam je pomagal določiti nov cilj in ni nam bilo žal. Preber nam je ponudil sonce in zelo dobre smučarske razmere ter precej prostih linij. Po cesti se za enkrat še brez težav da pripeljati do izhodišča. Ponedeljkov delavnik smo bojkotirali Žiga, Mare, Grega in Peter.
Glinščica
Zadnji dan pred napovedanimi padavinami smo se Marko, Papi in jaz odpravili v dolino Glinščice. Po jutranji kavici v Kozini smo ravno pravi čas prispeli na parkirišče pred gostilno in se odpravili proti stenam. Najprej smo se podali v smer Spigolo verde. Smer je bila večino časa plezanja v senci, zato smo se na vrhu odločili, da Mirabilis in Navus pustimo za naslednji obisk Glinščice. Vsi smo bili enotnega mnenja da splezamo še eno na sončku. Po sestopu mimo cerkvice smo se po dolini odpravili mimo vasice in čez potok na sončno stran pod Veliki raz. Smer je prava lepotica, popestri jo previs v tretjem raztežaju (5C), ki je bil za posladek še nemarno moker, zato sem se moral pošteno potruditi, da sem opravil z njim. Nad previsom te čaka lepa poka, nato pa še en lep raztežaj do vrha. Na začetku tretjega raztežaja vzporedno na desni strani poteka še ena smer, ki je sigurno težja, zato pazljivo, da te ne zavedejo svedrovci. Sestopili smo čez Kraški rob na kolesarsko stezo in potem po isti poti nazaj v dolino. Krasno izkoriščena lepa nedelja.
Malta in Gozo
“No problem, sir. Everything is the same, just on the other side” mi je z velikim nasmeškom dejal uslužbenec rent-a-carja, ko mi je na letališču izročal ključe najetega avtomobila. In to je zvenelo hkrati kot navodilo, opozorilo in pomirilo…Zapuščina Angležev je vožnja po levi, z volanom na desni in prestavno ročico na levi. Težava pa je v tem, da njihova vožnja ni prav nič angleško gentlemanska, ampak prav tipično južno mediteranska. Brez kakršnekoli smerne signalizacije se natrpajo v tropasovno krožišče (in to iz desne smeri) nato pa…ja, hupo uporabljajo mnogo pogosteje kot žmigovce. Na srečo vsi turisti dobijo bele avte (je najcenejše popravilo pri avtoličarju) z registrsko tablico XQZ, pa se te tako slej ko prej usmili kak domačin in ti da prednost…
No kakorkoli, srečno smo prispeli na trajektni terminal na drugem koncu otoka in se odpeljali proti 20 min plovbe oddaljenem Gozu. Na njem smo ostali štiri dni, v tem času obiskali štiri plezalne destinacije, si pogledali nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti (tempelj Ggantija je na UNESCO seznamu) ter se vsak dan namakali na drugi plaži. Nato je sledila selitev nazaj na Malto in ponovitev dejavnosti v naslednjih štirih dneh. Na Malti pod UNESCO-vo zaščito npr. sodi kar celo glavno mesto Valetta, ki smo si ga ogledal tako iz morja, kot iz notranjosti. Topla skala in morje sta dajala vtis, da bo letošnje poletje trajalo in trajalo… pa te letalo v dveh urah prestavi med pobeljene vršace in misli se usmerijo k zimi.
Malta in Gozo sta majhna otoka. Malta meri 27×14 km, Gozo pol manj. Kljub svoji majhnosti, plezalcu ponujata veliko. V plezalnem vodniku Sport climbing in Malta and Gozo iz leta 2013 je opisanih nekaj čez 500 športnoplezalnih smeri. V zadnjih letih je dodanih še nekaj novih, vsega skupaj pa naj bi bilo okoli 1500 eno in več raztežajnih smeri, ki pa se plezajo v maniri angleškega trade stila. Plezališča se nahajajo bodisi v suhih rečnih koritih-vadijih, bodisi v strmih klifih nad res kristalnim morjem. Nekaj je tudi skalnih osamelcov v notranjosti. Seveda pa sta otoka med plezalci priljubljena tudi zaradi bojda lepih DWS destinacij. Mi smo se držali predvsem opremljenih plezališč. Naj na tem mestu poudarim, da je potrebno pri smereh, ki se pnejo tik nad morjem, skrbno preverjati sidrišča, saj sol hitro in temeljito opravlja svojo korozivno dejavnost. Tisto, kar je na Malti najbočj privlačno, je njena raznolikost in barvita nasprotja. Voziš se skozi eno najbolj gosto poseljenih področij v Evropi (1250 prebivalcev na km2), čez 5 min pa plezaš v “popolni divjini” osamljenega vadija ali klifa nad razburkanim morjem. Plezanje na Malti ni ravno najbolj priljubljena dejavnost, saj smo bili v plezališčih večinoma sami. Področje ima tudi sila pestro in zanimivo zgodovino, pa je zato skoraj nujno, da si človek pogleda še kaj drugega. Na otokih so se od prvih megalitskih kamenodobnih kultur nekaj tisočletij p.n.š.izmenjavali Grki,Feničani, Kartažani, Rimljani (z vpadi Gotov in Vandalov), Arabci, Normani, seveda Malteški vitezi reda svetega Janeza Krstnika, ki so na otoku pustili največji pečat, Napoleon in končno Angleži, leta 1964 pa je Malta postala neodvisna. Ta svojevrsta mešanica je pustila sledi v jeziku, arhitekturi, kulturi, kulinariki, imenoslovju…
Na Malto leti nizkocenovnik iz bližnjih letališč, rentacar je relativno poceni in ga kljub dobrim avtobusnim povezavam priporočam, saj omogoča hitrejše in učinkovito gibanje po otoku. Na levo stran vožnje se privadiš po dveh ali treh dneh vožnje, nujen je dober sopotnik-navigator (hvala Janž). Hrana, razen mesa in zelenjave, cenejša kot pri nas, apartmaji zagotovo precej cenejši kot denimo v Sloveniji bližjih turističnih destinacijah…Naj zaključim s stavkom legendarnega malteškega plezalca in tudi avtorja vodnička Steviea Hastona: “The crazily coloured sunset after a full days climbing, is as intoxicating as the local wine”
Tako, malo več, ko je ravno tako turobno vreme…
Plezanje na pragu Dunaja
Hoche Wand je dvoriščni plezalni poligon za Dunaj in okolico (z Madžarsko in Slovaško vred), zato je obljudenost celotnega področja velika. Tudi zato, ker je v ostenju širokem okoli 6 km nekaj ferat vseh težavnosti, nešteto sprehajalnih in kolesarskih poti, vzletišč za jadralne padalce, pa tudi ogromno smeri visokih do 250 m. Le parkirati je ob vikendih malo teže.
Zadnji vikend v oktobru sva se z Majo podala od doma ob 6h, bila na parkirišču ob 10h in pod steno uro kasneje. Nekaj časa sva iskala vstop, saj je iz gošče ostenje zelo nepregledno. Za uvod sva izbrala klasiko iz leta 1930 v sektorju Draschgrat, ki ponuja več variant težavnosti do 6+, midva sva iskala lažje prehode v zgornji 4. stopnji, ki pa je zaradi dobrega obiska spolirana še za kak + več, pa tudi ocene so presenetljivo poštene. Skala je solidna do dobra, opremljenost tudi, pogled na jug pa zagotavlja primerne temperature tudi v jesenskih in celo zimskih dneh. Cesta do pod stene je plačljiva (5,60 EUR za avto in dve osebi – Natur park?!), malo pred prvim parkiriščem stoji prijeten kamp. Še to: pogled proti vzhodu (Panonski nižini) fascinira …
Več se nama ni dalo raziskovati. Proti večeru sva se zapeljala še preko Bruck am Mur do Huberta v Grazer Berglandu na večerjo in pivo, naslednji dan pa splezala prijetno Schlangengrube (Kačje gnezdo) V/II-IV 300 m v Rothelsteinu, ki sva jo zgoraj nehote pokombinirala z Elfengarten.
Vse kaže, da je bil to zaključek skalne plezarije za letos, sedaj bomo pa čakali na sneg …
Naj omenim še to: pri sosedih je večina smeri zgledno navrtanih, kar pomeni (predvsem) varno in udobno plezanje. Zato mi, ki smo že malo zarjaveli in siti podrtih sten s slabim varovanjem, to pridno izkoriščamo in uživamo na nam primeren način. Tudi osvajanje nekoristnega sveta ima ogromno odtenkov.
Raf