AO Jesenice

Seveda bi bil lahko tudi WI5, a žal ni bilo tako. Malo zaradi mojega nepopolnega znanja o ledni tehniki, kar je čisto razumljivo za novinca, malo zaradi pomankanja časa, predvsem pa zaradi čudnih vremenskih razmer. Matija V. in Andraž Š. sta se pravilno odločila za spust nekje na višini stotih metrov, tako kot ekipa pred nami. Obrniti takrat, ko je to potrebno je tudi del alpinizma, zato nismo bili razočarani. Izkušnja je bila odlična, veliko novega slišanega in veliko znanja absorbiranega. Manjka samo še praksa, nato pa novim WI naproti! 🙂

S soboto sva se z Rokom potikala po domačih logih nad planino Korošico v upanju na samo kolikor toliko solidne razmere za kolikor toliko pikanja na Veliki Vrh. Milo se človeku stori, ko vidi toliko smeri, pa vse kopne – od Mošeniške, Prontarske do Dolinarjeve. Zgornja tretjina stene nudi odlične razmere, ker sva jih sprobala na markirani poti do vrha. Da bi prišla do tja, se nama nekako ni dalo zabijati klinov v mokro in krušljivo skalo. Bomo prišli drug mesec spet pogledat. … Saj bo.

V nedeljo smo šli z Nikom in Tavčijem v konce, kamor je šla še polovica snega želnjih slovenskih turašev. Avstrijci so se med nami vsemi z juga kar zgubili. Bili smo na Parnaunocku v Nockbergih. Vršnja kupola je bila ravno prav pomrznjena, nižje doli se nam je že nasmihalo ob skoraj spomladanskem srencu.

Z Matevžem sva danes plezala kratko nemško z Zimmer-Jahnovim izstopom. Vstala sva precej zgodaj, da nebi bila pozna, nato pa po pravilu “ko rano rani, rano dan zajebe” na dostopu sledila npačni gazi in najprej vstopila nekje v območju Bavarske. Mislila sva pač, da sva dovolj levo, da bova do smeri prišla po daljši prečki v levo. Potem ko sva končno ugotovila napako, sva se vrnila nazaj in vstopila pravilno (ravno ob takem času, kot da bi vstala normalno).

Nemška se ne začne obetavno. Bolj malo snega pomeni, da prvi del plezaš bolj po skali. Je pa snega z vsakim metrom več in je večinoma super trd. Vmes celo tako, da so se delali talarji in bi lahko uporabljala celo ledne vijake. Nad nemškim turncem je stena lepo zalita, sneg pa malo bolj spremenljive kvalitete. Najslabši je ravno v detajlu. sestopila sva v Krmo.

Včeraj smo se  jaz,Jao in Čaro lotili gorniške klasike – Slovenske smeri v severni Triglavski steni. Na turo smo se odpravili relativno zgodaj, tako da smo ob 5ih že hodili proti Steni. Kaj kmalu pa opazimo, da še zdaleč nismo prvi, saj sta v daljavi pod steno že dve navezi. Na poti ves čas opazujemo z mesečino obsijano Steno v vsej svoji veličini. Ravno ko smo prišli do vstopa se je začelo daniti, zato smo pospravili čelke in se zagnali po strmih prehodih navzgor. Razmere so bile odlične! Razen nekaj slabo zalitih skokov in deloma kopnih prečnic, ki so poskrbeli za nekaj “drytoolanja” je smer dobro narejena. Na vrhu smo ujeli nekaj sonca in si privoščili zasluženo malico. Sestopili smo čez prag, kar se je kasneje izkazalo za slabo odločitev, saj smo v slabih razmerah porabili veliko časa in energije za iskanje prehodov čez skoke. Vidno izmučeni, smo na analizi ob pivu in pici soglašali, da je bil ves trud več kot poplačan, saj je bila plezarija res uživaška!

Danes smo Ksenija, Luka K., Miha N. in jaz izkoristili sončno dopoldne in šli v Pripravniško v Mali Mojstrovki. Po včerajšnjem večernem sprehodu do Brd, mi zgodnja ura ni ravno dišala, ampak glede na to, da je to bila zame prva grapa, je bilo treba stisniti zobe.

Že od parkirišča smo hodili z derezami, saj je celotna pot pomrznjena. Pri vstopu v grapo se vidi, da je MM oblegana vsak dan – danes smo bili za čuda eni redkih. Sicer pa razmere kar se tiča snega obupne – pomrznjen skalni skok. Če ne bi bili Ksenijina ženska trma in Lukova potrpežljivost tako močni, bi verjetno obrnili (bravo obema!).  Nad izstopom pa je ogromna opast, ki bo se bo, ko se bodo temperature dvignile, kmalu odtrgala – smrtno nevarno!

Drugače pa hvala za še eno izkušnjo in vse nasvete kako naj se v grapi obnašam – sigurno ni bila zadnja 🙂