AO Jesenice

Preteklo soboto temperature niso obetale nič kaj dobrega za ledena kraljestva Julijcev in Kamniško Savijskih alp, je pa do naju dospela vest, da je v Sappadi hladneje in tudi zmrznjeno. In sva šla. Plezati sva začela okrog enajste. Pred nama so bile štiri naveze, vendar dovolj visoko, da sva imela dva raztežaja prostora. No, po treh raztežajih sva najpočasnejši navezi že ujela, prav tam pa sva tudi obrnila saj sva imela nevarnega obstreljevanja s talarji vrh glave.

Bolj izlet kot pa tura, pa vseeno. Bilo je lepo.

V nedeljo smo se zapeljali v Teuchl in še malo naprej do Alpenheima – od sveta in boga zapuščeno dolino, kamor še sonce ne posije. Moja ideja za sončni Teuchlspitz je bila ob pogledu na kopno gmajno takoj opuščena. Zmagal je Maretov hrib – Dechant.

Po gozdni cesti smo tokali dve uri in pol in naposled na planini, približno 500 višincev višje ugotovili, da pravzaprav nismo še nikamor prišli. Hrib smo slutili daleč, daleč zadaj, okoli 800 višincev višje. Po okrepčilu in temeljitem premisleku, da na dva jurja pa moramo (da je za vpisat), smo  nadaljevali do koče Barenkopfhutte (2002 m) – tam je bil naš “vrh” z lepim razgledom na Deschant in okoliške hribe.

Smučarija do ceste je bila odlična (na žalost je je bilo premalo), cesta naprej pa rahlo zasnežena in posuta z minami. Smuči je bilo pri avtu dovoljeno pregledati le s sončnimi očali.

Uživali: Mare, Marko, Rajc, Raf, Maja

Po dilemi, kako izkoristiti lepo nedeljo, sva se na koncu z Urbanom odpravila smučat na dobrih 100 km oddaljen Königstuhl. Parkirala sva šele okoli 12. ure, tako da sva večino smučarjev srečevala le na poti navzdol, sva pa bila zato na vrhu sama. Po prvi uri švicanja sva na vrhu vendarle morala obleči vetrovko. Smučarija na vrhu prijetno poledeleno, kasneje pa nekaj pršiča – Urban užival, jaz pa … jamrala s pekočimi stegni, saj je bil to prvi turni smuk zame. Padla nisem, se je pa lahko zato Urban vseeno zabaval v opazovanju štorastega zavijanja (in preklinjanja).

V ozebniku je bil danes za smuko zelo hvaležen sneg. Pri vzponu se je lepo dalo delati stopinje, no pravzaprav sta jih naredila dva predhodnika, pri spustu pa sneg lepo drži smučarja in je tudi prav fino “grifig”. Tudi smuki do gozdne meje nič ne manjka. Skozi gozd je potrebno bolj previdno, po tekaški ali cesti pa gre še vedno do avta. Ker je bilo toplo, tudi ni bilo tako ledeno. Za tako zimo kot jo imamo letos – brez pripomb

Po zelo poglobljenem in dolgotrajnem raziskovanju, se je za nedeljo pokazala možnost lepe in udobne ture proti Hagener hutte nad Malnitzem. Tudi vreme naj bi bilo zadovoljivo lepo. Pa se je izkazalo sledeče:

• cesta za planino Jamnig je bila za taksi prevozna le 3 km, čemur smo se odpovedali.
• sledilo je 4 km tabananja z rahlim sneženjem (in čudnim bučanjem nekje tam zgoraj…),
• na pl. Jamnig je prvič pošteno pritegnilo, zato so šle jakne in kape gor,
• na prvem strmejši delu mestoma do 30 cm napihanega snega in pogledovanje po najvarnejši poti,
• nekoliko višje se začne žurka z močnim vetrom in snegom v fris, prsti v rokavicah pa vedno bolj okorni (zato je fotk bolj malo),
• ko skozi meglo in snežno mečavo zagledamo brunarico (?) na 2150 m, zavijemo v njeno skromno zavetje in smo si enotni, da bo to naš današnji cilj,
• trije ”domorodci” so trmasto nadaljevali pot a so se po petih minutah premislili in obrnili…,
• smučanje je bilo v stilu tipanja in upanja, da ne padeš čez kakšen rob (no enemu  to je uspelo in se je prekucnil na glavo 2 m nižje – brez posledic!),
• še precej zmrznjeni se pridričamo v dolino in se hitro zapodimo v Stockerhutte na odtajevanje (brez posledic).

Povzetek zgodbe: kljub besnenju narave in neosvojenemu cilju, smo uživali. Nismo se jezili niti zaradi dejstva, da bi na drugi strani doline uživali v soncu. Strinjali smo se skoraj vsi: Rok, Katarina, Jerca, Nik in en prjatu oba iz Radovljice, Maja in Raf.

Če ima kdo še kakšno fotko, naj jo doda.