AO Jesenice

Vreme je kazalo dobro, Neli je otroke peljala na izlet, jaz pa nisem hotel biti sam doma za vikend. Matevža ni bilo treba prevec prepričevat, pa sva se v petek napokala v avto in se odpeljala do Dolomitov.

Po poti ugotoviva, da vreme ne bo tako briljantno kot je sprva kazalo, zato se odločiva za rezervni cilj.

Zjutraj sva lahko vstala kasneje kot ponavadi, saj žičnica pod steno Heiligkreuzkofla začne vozit šele ob 8.30.

V steno vstopiva malo po deveti, najprej naju čaka 300m podstavka (mesta II), po kakšni uri poplezavanja pa že stojiva na pravem vstopu v smer Grosse Mauer (VII-, 250m). Smer se začne bolj sramežljivo, po kaminih in zajedah globoko za lusko, zato niti nimaš občutka da je stena izredno strma. Nad lusko se pa zadeva postavi pokonci, najprej najtežji cug, ki poteka po previsni poči sredi rumene sten, nato pa najlepši, ki te po luskah pelje vodoravno čez steno. Do vrha težavnost ne popušča več.

Že med hidracijo v koči ugotavljava, da forma ni taka kot bi jo človek pričakoval začetek julija, zato se odločiva za nekaj lažjega in navrtanega da bova hitreje doma.

V nedeljo sva plezala Ruben Gonzales (6b+, 280m) v steni Col de Limedes, takoj pod prelazom Falzarego. Stena od daleč izgleda neugledno, ponudi pa vrhusko plezanje po strmih črnih ploščah. Smer je odlično navrtana in ni potrebe po dodatnem varovanju kot to piše v opisu.

Moniko sem oni dan presenetil z vstopnico za koncert pevke, multi instrumentalistke Beth Hart v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji. Koncert na nedeljo in šiht v ponedeljek je terjal dodaten dan dopusta. Da bi vikend izkoristila čim bolj, pa sem pogledal, kaj je v tistem koncu še zanimivega. In najdem plezališče Peilstein, ki ponuja 445 opremljenih smeri, z bližnjema Thalhofergratom in Arnsteinom pa še dodatnih 540 smeri. Težavnosti so od 2 do 9+, dolžine do 40m, tudi balvani se najdejo. Torej dolgčas ne bi smelo biti nikomur. Zaradi dolžine smeri si sposodim 80m vrv, kar se je na koncu izkazalo malček mazohistično. Kot je v moji navadi, sem si premislil, pa odmislil frikarijo, ko sem na Bergsteignu našel nekaj skic, kjer so opisane kombinacije smeri, kjer se nabere dobrih 100m plezarije. Odločiva se za Zine Nord, 5, 100m. Vodniček seveda ostane v avtu, s skico pa tavava v sicer pravem sektorju, a ne najdeva vstopa za katerega bi bila 100%, da je pravi. Z redkimi izjemami smeri niso označene sploh, ali pa so napisi obledeli. Ko sem bil že na tem, da greva nazaj v Gasthof am Holzschlag (beri: v gostilno na pir), se odločiva, da nekaj bova pa že splezala, če sva se peljala tako daleč. Seveda sva zgrešila pravi steber, zato je obljubljena petica kmalu postala gladka in previsna. Sidrišč je povsod polno, zato se iz drugega rastežaja spustiva v naslednji steber, ki je obljubljal lažjo plezarijo (in bil pravi). Dva rastežaja lepe plezarije je zaključila precej gladka previsna “dvojka”, a je šlo (zvečer sva še enkrat pogledala v vodničku kje sva lutala in ugotovila, da je iz dobre dvojke nastala švoh šestka). Na vrhu sem se najdlje zadržal pri pospravljenju predolgega, predebelega, pretrdega in pretežkega štrika, je namreč močno pihalo in sva se hitro pobrala v dolino.

Plezališče je podobno našemu na Velikem vrhu nad Jezerskim (če odmisliš število smeri), kjer se prav tako smeri prepletajo, da se je težko odločit kaj/kje splezat. Ampak naslednjič bo že bolje.

Od Peilsteina do St. Pöltna je slabo uro vožnje, zato sva pohitela nazaj v kamp, potem pa na koncert. Le tega ne bom opisoval, lahko pa povem, da nama ni žal. Obojega – plezarije in enkratne muzike, pa še del Spodnje Avstrije sva si ogledala.

Prvomajski Arco je za naš odsek očitno postal že tradicionalen, tokrat se nas je nabralo 12.

Vremenska napoved je bila slaba, zato nas je verjetno bilo nekaj manj. Od napovedanih ploh ni bilo nič, dve kaplji točno ob 11.00 v nedeljo in par kapelj v ponedeljek. Je bilo pa že skoraj prevroče za plezanje, zato je bila večerna hidracija pod ferajnovskim gadafijem še toliko bolj pomembna.

Maša: Ko sem doma prelistala vodnicek in ugotovila, da je smeri z ocenami do V bolj malo, sem se vprasala, ce ne bi raje ostala kar doma. No ampak izkaze se, da se v Arcu najde tudi kaksna lazja smer, kot napirmer Via Zanetti, Amazzonia, tudi Elda. Via Zanetti je bila lep uvod v prihajajoce plezalne dneve, Amazonia s konkretno zlizanim prvim gibom kasneje pozitivno preseneti, Elda z oceno VI pa preseneti s šalcami ravno tam, kjer jih potrebuješ. Selene ponuja odlicno plezanje z realno oceno, nekaj previsi in zanimivo prečko, Primi Sogni pa je z zadnjima dvema cugoma idelana za stopnjevan zakljucek tabora.

Monika: Arco ponuja kar nekaj možnosti tudi lažjih smeri, ki se jih lahko uspešno lotijo tudi začetniki. Večinoma gre za relativno dolge smeri. Najlažje krajše smeri (cca. 100 m) so sicer Placche di Baone, ki pa so zaradi podora zaprte.

No, kljub Mašini trditvi, da je lažjih smeri malo, jih je Monika našla toliko, da bo treba še parkrat prit.

Preplezali smo:

Četrtek:
Le Laste – Via Zanetti (V-, V), 220m – Doroteja, Urban, Maša
Lepa smer, primerna za tečajnike. (Urban)

Petek:
– Piccolo Dain – Amazzonia (5b, 5c), 250m – Urban, Doroteja, Maša
Dobre smeri, dobra plezarija, ampak zaradi lege stene in kratkega dostopa je potrebno vzeti v zakup da nebos sam v steni in, da je mestoma skala kar fejst zlizana. (Urban)
– Cima Alle Coste – L’Antiscudo – Populare network (6b+), 120 m in Cima Alle Coste –Lo Scudo – Nuvole bianche (6c), 300 m, Matevž, Jaka
– Monte Baone – Via La Bellezza di Venere, V-, 380 m, Monika in Mare
– Coste del Anglone – Piramide Liscio – Luna di argento, 6c, 350m, Neli in Matic
Lepa. (Neli)
– Colodri – Apettando Martino, 5c, 180m in Primi sogni, 6a, 190m, Metod in Mark
– Colodri – Apettando Martino, 5c, 180m Doroteja in Urban

Sobota:
– Monte Baone – Via Alpinistica del 92 Congresso, 3, 380 m, Monika in Mare
– San Paolo – Selene, VI, 275m, Metod in Mark, Neli in Maša
– San Paolo – Sabine, VI, 180m, Mark in Doroteja
– San Paolo – La cengia rossa, VI, 180m, Urban in Doroteja
Lepa smer, brez gurten, ki so že v steni nebi imela šans. (Urban)
– Pian dela Paia – Il Dain – Cesare Levis (V+, VI+), 300 m, in Pian dela Paia – Parete Gandhi – Raffaella (V+, VI+, A0), 200 m, Matevž, Jaka, Matic
Prva je ultra klsika in ena najlepših v dolini, druga je pa polna zelenjave in krušljiva. (Matic)

Nedelja:
– San Paolo – Caldo inverno, VI+, 180m, Metod in Mark
– San Paolo – Elda, VI, 180m , Matevž in Maša
– Piccolo Dain – Moonbears, 5c, 200m, Urban, Tina in Doroteja
– Piccolo Dain – Le strane voglie di Amelie, 5c, 200m, Urban in Tina
– Coste dell Anglone – Sguarauuda, 6c,A0, 300m, Neli in Matic
Izvrstna in raznolika smer, spodaj čez plate malo narazen navrtano, previsi bolj na gosto. (Matic)
– Lastoni di Dro, La Primi Lezione per i Piedi, Lastoni di Dro, 3+, 360 m Mare in Monika

Ponedeljek:
– San Paolo – Elios VII, A0 250m, Neli in Matic
Ena lepših v steni (Matic)
– San Paolo – Pantarei 6b+, 165m, Tina in Jaka
– San Paolo – Elda, VI, 180m , Urban in Doroteja
Odlicna izbira za zadnji dan, ko te caka dolga pot domov. (Urban)
– Colodri – Primi sogni, 6a, 190m, Matevž in Maša

Fotke niso v pravilnem časovnem zaporedju.

1 2 ►

Tokratni tabor je bil daleč najbolj množičen do sedaj, nekaj seveda tudi na račun nečlanov (frendi z otroci, pa vse do daljnega sorodstva…), je pa že tko fajn v naši družbi ;). Skupaj nas je bilo torej na ene 5-ih lokacijah preko 50, od tega članov 37.

Preplezali smo preko 50 različnih smeri, tudi s tečajniki…

Je pa najboljši povzetek celotnega dogajanja naredila Nastja, za kar ji pripada en velik THUMB UP!:

Deset dni od tega, nobenga povzetka,
Raf nas že krega, dreza od petka.
Šteblaj je naroču, da spišem naj rime,
“kapa povem nej, da bli smo brez klime?“
Tam daleč v Dalmaciji, za Velebitskim masivom,
se (J)AO prepustil je pakleniškim vplivom.
Nadobudnih plezalcev bilo je veliko,
plezali z vnemo so in za odliko.
Spremljali so jih vetrovni poudarki,
zvečer so se zibali, kakor na barki –
Kaj češ, upor je blo treba uravnat',
zato so hodili kar pozno spat.
Zjutraj pa urno v kanjon vsi drvijo,
saj novih izzivov se veselijo.
Tečajnike uri ferajnska elita,
hvaležnost in vnema z oči se iskrita.
Naveze so stkane, si ližejo rane,
ko ostre jim skale med prsti polze.
Oh ta višina – zatrese fantina,
“opremo prodal bom“ – mu usta vele.
Nihče ne verjame, da to bo resnica,
je pa srhljivo, ko strah zgrabi lica.
Zato je pomembno, da družba je prava,
saj ti drugače bo delala glava.
Spodbudne besede in vrv napeta,
včasih prezebe telesa ogreta.
Na koncu veselje in analiza,
oh naj le traja, če to je kriza.
Srečujejo se naveze pod steno,
ko prikoraka Ata jekleno.
Sprehod naporen je terjal svoj davek,
suha so usta – zatika se stavek.
Tufk zaspal je na klopci v senci,
ker sta preveč uživala v penci.
Ne le v stene, se tut švigne v hribe,
zmigat nožice, za nagrado, na ribe.
Morje smo vidl in bilo je vabljivo,
a smo zavijali se sramežljivo.
Na sestanku po Pakli bilo je kar burno,
ampak sklenili smo ga kulturno.
Mislim da užival kljub mrazu smo vsi
in da nas čaka še mnogo smeri😊.
Zmerej zataknemo se kot v steni frendi,
živi smo bolj kot Korado in Brendi.
Jebica pride kdaj, a hitro mine,
navadit se mormo zbijati še kline.

Za društvo v čošku, Nastja