AO Jesenice

V četrtek me je Nik povabil, da se jim pridružim pri plezariji v Dolomitih. Takoj sem bila za in pa za sodo navezo povabila še Marka, ki se prav tako ni preveč obotavljal pri odgovoru.

Nik, Martina, Mark in jaz smo proti Italiji kreniti v petek po šihtu in za sobotni plezalni cilj izbrali hrib Col dei bois. Mark in jaz sva se podala v smer Ada (V+, 350 m), Nik in Martina pa sta napadla smer Alvera (V+, 340 m). V popoldanskih urah smo se vrnili do avtov, kjer sta se nam pridružila še Ivana in Jan, ki sta za popoldansko smer izbrala M-Specialle. Zvečer smo se odpeljali proti hribu Tofana, saj smo za nedeljsko plezarijo izbrali (ali pa nam je določila Martina) smeri v 1., 2. in 3. stebru. Vsaka naveza se je podala v svoj steber in ga zborbala z odliko – Jaz in Mark sva bila v 1. stebru (Primo spigolo, V+, 500 m), Martina in Nik v istoimenski smeri v 3. stebru (V+, 700 M m), Jan in Ivana pa v 2. stebru v smeri Gedina (VI-, 600 m). Po dveh plezalnih dneh so bili plani za ponedeljek bolj ‘na izi’- tako da smo izbrali kratke smeri v 5 Tori. Nik in jaz sva se zaradi gorenjske trme (in tudi škrtosti) odpovedala prevozu z gondoli in v 36 minutah dosegla vrh smučišča, Martina in Mark sta brez slabe vesti plačala 18 EUR in se v 9 minutah odpeljala do vrha, Ivana in Jan pa sta pred turo zavila še do bolnice preverit, če je prst od včeraj slučajno ni zlomljen. Medtem ko smo po splezanih smereh jedli tiramisu in degustirali ‘ta kratke’, sta nas Ivana in Jan dohitela z dobrimi novicami, da je prst ostal cel. Tako sta tudi onadva na hitro splezala še eno smer, ostali pa ju opazovali iz ležalnikov. Po treh dneh čeharjenja (spanje na prelazih) smo si šli privoščit tuš in pico, zadnji dan pa še podali še v steno Falzarega. Meni, Niku in Marku je uspelo priti do zadnjega kofeta tik pred dežjem, Jan in Ivana pa sta zadnja dva cuga poborbala v mokri skali.

Podaljšan vikend je uspel več kot bi lahko, sama pa se nebi branila malo manj Čehov v smereh, katere ne zaustavi niti grd pogled na vsakem štantu, da naj si uzamejo malo lufta, preden začnejo s plezarijo. No pa tudi Italijani bi se lahko naučili narediti kakšen premor med povedmi ;).

Tokrat smo se za dober teden odpravili v 792 km oddaljen Martigny. Pot nas je vodila preko Italije čez 2471 metrov ležeč prelaz St. Bernard do Švice. Nasmeh na ustih in plezalska pričakovanja sta nekoliko zmanjšala dež in megla, ki sta se pojavila na švicarski strani prelaza – mogoče je bilo tako še boljše, saj cesta čez omenjeni prelaz nima zaščitnih ograj. V popoldanskih urah smo tako prispeli v kamp TCS Martigny, v katerega je prva prišla družina Košir in omehčala tečno gospo na recepciji (hvala). Čakali smo na obdobje brez dežja, da smo lahko postavili šotore in gadafi. Gadafi je še enkrat upravičil svoj nakup in vrednost, saj nam je čez celoten tabor še kako prišel prav (pa ne samo zaradi dežja). Ker so bile za nedeljo napovedane popoldanske nevihte, smo se za prvi plezalni dan raje odpravili v bližnje plezališče Dorenaz. Plezališče ponudi dolge smeri v granitu (verjetno tudi gnajsu), tako da smo večina izmed nas najprej morali preveriti, koliko dejansko držijo gume na plezalkah. Po uspešnem nedeljskem uvajanju v skalo in sončni napovedi za ponedeljek smo se se odločili, da bo ponedeljek idealen dan za plezat nekaj dolgega. Peterica smo si izbrali slavno steno Mirroir d’Argentine. Vožnja po vijugasti cesti nas po 1 uri pripelje na višino 1500 m, od koder se v slabi uri dostopa približamo ‘ogledalu’. Razdelili smo se v dve navezi in se zapodili v 500 m visoko steno. Prvi cugi so bili bolj kot ne ogrevalni, saj je bila stena še kar nekaj časa v senci. Vsi smo mnenja, da smeri v steni ne popustijo v nobenem cugu, kajti tudi v lahkih 4kah prsti v plezalkah kličejo po svobodi. Obe navezi smo dosegli vrh okoli 7 ure zvečer, na kar je sledil še slab 2 urni sestop s pogledi na prelepo pokrajino Švice. Z okrepčilom v rokah in ostanki arašidov smo malo posedeli še na parkirišču in sporočili Koširjem, da kljub pozni vse poteka po P.S.-u. Celodnevna tura nas je utrudila, tako da smo se soglasno odločili, da naslednji dan zopet izkoristimo za frikanje v plezališču La balmaz do katerega je dostopa verjetno celih 40 sekund. Plezali smo cel dan, napovedanih neviht pa tudi nismo dočakali. Zvečer smo se kulturno udeležili praznika v centru mesta (beri: sladoled v McDonaldu), pozno zvečer pa so se nam pridružili še Teja, Mare in Monika ter prinesli nekaj energije in pa pomemben plezalno-analizni pripomoček – hladilnik. V sredo se je nekaterim izmen nas porodila ideja, da se zapeljemo proti Franciji – v Chama klajmbat multipičke. Tokrat smo plezali v steni Les Cheserys. Med plezarijo stalno uživaš v razgledih na zasnežene francoske hribe z velikanom Mont Blanom. Po plezariji smo se zapeljaji še do Chamonixa, kjer smo bili ulična atrakcija mimoidočim (za natančnejšo razlago si poglejte slike). Mare in Monika sta ta dan raziskovala območje Jardin Traverse, ostali pa so odšli na turo v hribe. Vremenska napoved za dež se je iz minute v minuto izboljševala, tako da si dneva počitka v takem ambientu nismo mogli privoščiti in že naslednji dan so sledili novi plezalni cilji: Mare in Monika sta se tudi sama želela prepričati o ambientu glede Francije, tako da sta odšla v steno Les Cheserys, Neli, Košir in Maša so uživali v 100 metrskih stenah Dorenaza, ostali pa smo odšli zopet proti Franciji v območje hriba Barberine. Naš cilj se je izkazal za nekoliko daljšega kot pa smo to pričakovali – dostop se je iz predvidenega 20 minutnega spremenil v enournega, prav tako pa 9 abzajlov v vetru ne pomenijo ravno recepta za hitrost. Po 5 dneh plezarije smo si vsi že naglas želeli dežja, ki pa ga spet ni bilo, zato nam ni preostalo drugega, kot pa da obiščemo še eno plezališče Chemin Dessus na nadmorski višini 1200 m. Do plezališča sestopiš po strmi poti, iz njega pa lahko odideš skozi luknjo v steni. Večina nas je potrebovala nekaj časa, da se navadi na skalo, na koncu dneva pa mislim, da smo bili vsi še kako naplezani. Čaro je opazil, da smo nekoliko zmatrani, zato je zvečer v kampu predlagal seanso joge, ki je nekaterim sprostila mišice, drugim pa povzročila krč ali dva. Za zadnji dan si sigurno ne smeš privoščiti ‘rest-daya’, vseeno pa sta bili energija in motivacija posameznikom po enem tednu na različnih nivojih, zato smo si posledično za soboto izbrali različne cilje – Maša, Čaro, Teja in Noel so se odpravili proti stolpu Pissechvere v katerem so imeli svojevrstne prigode, Mark in Doroteja sva odšla v Sex de Grandes, kjer sva srečala prijeten švicarski par, Monika in Mare sta plezala v ambientu Pierre de Moelle, družina Košir pa je frikala. Zvečer smo se zopet vsi zbrali pod gadafijem, kjer smo pojedli in popili še zadnje zaloge, naredili obvezno skupinsko sliko in iskali razlage, kako lahko 9 dni tako hitro mine. Celotedenska grda napoved se je uresničila šele v zgodaj v nedeljo, ravno toliko, da je povzročila malce nejevolje pri pospravljanju šotorov.

Martigny je res idealna izhodiščna točka za plezanje tako v Švici kot tudi v Franciji. Je vetrovno mesto, zato vremenska napoved ne drži kot pijanec plota. Cena bencina je Švici primerna, hrana v trgovinah pa niso tak bav bav. Poleg frikarije, plezanja večraztežajnih smeri pa območje ponuja tudi veliko možnosti za izlete v hribe peš kot tudi s kolesom. Sigurno se še vrnemo, če ne zaradi plezarije pa zaradi tega, ker nam ni uspelo obiskati muzeja bernardincev, kajti imeli smo čisto preveč sonca ;).

P.S. Če vas izčrpno besedilo ni navdihnilo, da se morate na naslednji tabor udeležiti, vam povem še to, da Teja peče dobre palačinke z dostavo v šotor.

1 2 ►

Smeri, ki smo jih borbali vsak po svoje:

31.7.2023

Miroir d’Argentine, Divine Martine, 7a+, 450m (Mark, Čaro)

Miroir d’Argentine, Remix, 6a, 500m (Noel, Maša, Doroteja)

2.8.2023

Les Cheserys, Voisine, 5c, 150m (Noel, Maša)

Les Cheserys, Douce Renaissance, 5c, 150m (Teja, Čaro)

Les Cheserys, Voie bleue, 5c, 150m (Mark, Doroteja)

Vallon de Saleina, Jardin Traverse, 4b, 110m (Mare, Monika)

3.8.2023

Les Cheserys, Voie Jaune, 4c, 150m, (Mare, Monika)

Barberine, Mille et une pattes, 6a, 340m, (Noel, Doroteja, Teja)

Barberine, Le Passet, Ca se discute, 6c+, 210m, (Čaro, Mark)

Dorenaz, Hemiole, 6b, 100m (Matic, Maša)

Dorenaz, Pipe au vent, 5b, 100m (Neli, Maša)

Dorenaz, Pas de Souci, 6b, 100m (Neli, Matic)

5.8.2023

Pilier de la Pissechevre, Pissechevre, 6a+, 210m (Maša, Noel)

Pilier de la Pissechevre, Farinet, 6b+, 210m (Čaro, Teja)

Pierre de Moelle, Sinfonie, 4b, 115m (Monika, Mare)

Sex de Grandes, Meteo rire, 5c, 140m (Mark, Doroteja)

Tabor v Dolomitih je potekal od 13. do 16. 7. na že znani lokaciji v kampu Sass Dlacia pod prelazom Valparola. Udeležili smo se ga naslednji nadobudni plezalci in plezalke: Čaro, Miha Š., Noel, Mark, Metod, Grega, Jao, Maša, Teja in Tinca (ter nekaj članov iz drugih odsekov). Večina je bila tam od četrtka do nedelje, nekateri pa smo podaljšali še za kakšen dan ali dva. Vreme nam je služilo bolj kot pa smo to pričakovali, saj smo vse dni imeli kičasto sončno vreme, davek za to idilo pa smo plačali le prvi dan, ko nas je namočilo in speskalo do gat (beri toča). Plezalke so se nekaterim posušile že naslednji dan, usrane gate od strel in grmenja pa smo oprali šele nazaj v Sloveniji. Zaradi številčnosti udeležencev smo se lahko vsak dan razdelili v različne naveze, kar je omogočilo, da sta se energija in vzdušje tabora še dodatno okrepili. Slike povejo več kot 1000 besed, spodaj pa si lahko preberete še splezane smeri.

Splezali smo:

– M special; VI-; 250 m (Mark in Grega, Noel in Metod, Mark in Maša, Veronika in Martina)

– Spigolo Zero; V+; 140 m (Mark in Jao, Grega, Noel in Metod)

– Ibex; VI-; 470 m (Mark in Noel, Grega in Metod)

– Delenda carthago; 6b+; 180 m (Tinca in Keni)

– Primo spigolo; V; 500 m (Tinca in Keni)

– Orizzonti di gloria; 6a+; 285 m (Tinca in Mark)

– Hexenstein second life; 5c; 200 m; (Tinca in frend)

– Via ada; V+; 425 m (Tinca in frend)

– Spigolo Sud; IV; 210 m (Mark, Maša in Teja)

– Spigolo Alpini; IV; 340 m (Maša, Martina, Veronika)

Vreme je kazalo dobro, Neli je otroke peljala na izlet, jaz pa nisem hotel biti sam doma za vikend. Matevža ni bilo treba prevec prepričevat, pa sva se v petek napokala v avto in se odpeljala do Dolomitov.

Po poti ugotoviva, da vreme ne bo tako briljantno kot je sprva kazalo, zato se odločiva za rezervni cilj.

Zjutraj sva lahko vstala kasneje kot ponavadi, saj žičnica pod steno Heiligkreuzkofla začne vozit šele ob 8.30.

V steno vstopiva malo po deveti, najprej naju čaka 300m podstavka (mesta II), po kakšni uri poplezavanja pa že stojiva na pravem vstopu v smer Grosse Mauer (VII-, 250m). Smer se začne bolj sramežljivo, po kaminih in zajedah globoko za lusko, zato niti nimaš občutka da je stena izredno strma. Nad lusko se pa zadeva postavi pokonci, najprej najtežji cug, ki poteka po previsni poči sredi rumene sten, nato pa najlepši, ki te po luskah pelje vodoravno čez steno. Do vrha težavnost ne popušča več.

Že med hidracijo v koči ugotavljava, da forma ni taka kot bi jo človek pričakoval začetek julija, zato se odločiva za nekaj lažjega in navrtanega da bova hitreje doma.

V nedeljo sva plezala Ruben Gonzales (6b+, 280m) v steni Col de Limedes, takoj pod prelazom Falzarego. Stena od daleč izgleda neugledno, ponudi pa vrhusko plezanje po strmih črnih ploščah. Smer je odlično navrtana in ni potrebe po dodatnem varovanju kot to piše v opisu.

Moniko sem oni dan presenetil z vstopnico za koncert pevke, multi instrumentalistke Beth Hart v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji. Koncert na nedeljo in šiht v ponedeljek je terjal dodaten dan dopusta. Da bi vikend izkoristila čim bolj, pa sem pogledal, kaj je v tistem koncu še zanimivega. In najdem plezališče Peilstein, ki ponuja 445 opremljenih smeri, z bližnjema Thalhofergratom in Arnsteinom pa še dodatnih 540 smeri. Težavnosti so od 2 do 9+, dolžine do 40m, tudi balvani se najdejo. Torej dolgčas ne bi smelo biti nikomur. Zaradi dolžine smeri si sposodim 80m vrv, kar se je na koncu izkazalo malček mazohistično. Kot je v moji navadi, sem si premislil, pa odmislil frikarijo, ko sem na Bergsteignu našel nekaj skic, kjer so opisane kombinacije smeri, kjer se nabere dobrih 100m plezarije. Odločiva se za Zine Nord, 5, 100m. Vodniček seveda ostane v avtu, s skico pa tavava v sicer pravem sektorju, a ne najdeva vstopa za katerega bi bila 100%, da je pravi. Z redkimi izjemami smeri niso označene sploh, ali pa so napisi obledeli. Ko sem bil že na tem, da greva nazaj v Gasthof am Holzschlag (beri: v gostilno na pir), se odločiva, da nekaj bova pa že splezala, če sva se peljala tako daleč. Seveda sva zgrešila pravi steber, zato je obljubljena petica kmalu postala gladka in previsna. Sidrišč je povsod polno, zato se iz drugega rastežaja spustiva v naslednji steber, ki je obljubljal lažjo plezarijo (in bil pravi). Dva rastežaja lepe plezarije je zaključila precej gladka previsna “dvojka”, a je šlo (zvečer sva še enkrat pogledala v vodničku kje sva lutala in ugotovila, da je iz dobre dvojke nastala švoh šestka). Na vrhu sem se najdlje zadržal pri pospravljenju predolgega, predebelega, pretrdega in pretežkega štrika, je namreč močno pihalo in sva se hitro pobrala v dolino.

Plezališče je podobno našemu na Velikem vrhu nad Jezerskim (če odmisliš število smeri), kjer se prav tako smeri prepletajo, da se je težko odločit kaj/kje splezat. Ampak naslednjič bo že bolje.

Od Peilsteina do St. Pöltna je slabo uro vožnje, zato sva pohitela nazaj v kamp, potem pa na koncert. Le tega ne bom opisoval, lahko pa povem, da nama ni žal. Obojega – plezarije in enkratne muzike, pa še del Spodnje Avstrije sva si ogledala.