AO Jesenice

Po dilemi, kako izkoristiti lepo nedeljo, sva se na koncu z Urbanom odpravila smučat na dobrih 100 km oddaljen Königstuhl. Parkirala sva šele okoli 12. ure, tako da sva večino smučarjev srečevala le na poti navzdol, sva pa bila zato na vrhu sama. Po prvi uri švicanja sva na vrhu vendarle morala obleči vetrovko. Smučarija na vrhu prijetno poledeleno, kasneje pa nekaj pršiča – Urban užival, jaz pa … jamrala s pekočimi stegni, saj je bil to prvi turni smuk zame. Padla nisem, se je pa lahko zato Urban vseeno zabaval v opazovanju štorastega zavijanja (in preklinjanja).

V ozebniku je bil danes za smuko zelo hvaležen sneg. Pri vzponu se je lepo dalo delati stopinje, no pravzaprav sta jih naredila dva predhodnika, pri spustu pa sneg lepo drži smučarja in je tudi prav fino “grifig”. Tudi smuki do gozdne meje nič ne manjka. Skozi gozd je potrebno bolj previdno, po tekaški ali cesti pa gre še vedno do avta. Ker je bilo toplo, tudi ni bilo tako ledeno. Za tako zimo kot jo imamo letos – brez pripomb

Po zelo poglobljenem in dolgotrajnem raziskovanju, se je za nedeljo pokazala možnost lepe in udobne ture proti Hagener hutte nad Malnitzem. Tudi vreme naj bi bilo zadovoljivo lepo. Pa se je izkazalo sledeče:

• cesta za planino Jamnig je bila za taksi prevozna le 3 km, čemur smo se odpovedali.
• sledilo je 4 km tabananja z rahlim sneženjem (in čudnim bučanjem nekje tam zgoraj…),
• na pl. Jamnig je prvič pošteno pritegnilo, zato so šle jakne in kape gor,
• na prvem strmejši delu mestoma do 30 cm napihanega snega in pogledovanje po najvarnejši poti,
• nekoliko višje se začne žurka z močnim vetrom in snegom v fris, prsti v rokavicah pa vedno bolj okorni (zato je fotk bolj malo),
• ko skozi meglo in snežno mečavo zagledamo brunarico (?) na 2150 m, zavijemo v njeno skromno zavetje in smo si enotni, da bo to naš današnji cilj,
• trije ”domorodci” so trmasto nadaljevali pot a so se po petih minutah premislili in obrnili…,
• smučanje je bilo v stilu tipanja in upanja, da ne padeš čez kakšen rob (no enemu  to je uspelo in se je prekucnil na glavo 2 m nižje – brez posledic!),
• še precej zmrznjeni se pridričamo v dolino in se hitro zapodimo v Stockerhutte na odtajevanje (brez posledic).

Povzetek zgodbe: kljub besnenju narave in neosvojenemu cilju, smo uživali. Nismo se jezili niti zaradi dejstva, da bi na drugi strani doline uživali v soncu. Strinjali smo se skoraj vsi: Rok, Katarina, Jerca, Nik in en prjatu oba iz Radovljice, Maja in Raf.

Če ima kdo še kakšno fotko, naj jo doda.

Seveda bi bil lahko tudi WI5, a žal ni bilo tako. Malo zaradi mojega nepopolnega znanja o ledni tehniki, kar je čisto razumljivo za novinca, malo zaradi pomankanja časa, predvsem pa zaradi čudnih vremenskih razmer. Matija V. in Andraž Š. sta se pravilno odločila za spust nekje na višini stotih metrov, tako kot ekipa pred nami. Obrniti takrat, ko je to potrebno je tudi del alpinizma, zato nismo bili razočarani. Izkušnja je bila odlična, veliko novega slišanega in veliko znanja absorbiranega. Manjka samo še praksa, nato pa novim WI naproti! 🙂

S soboto sva se z Rokom potikala po domačih logih nad planino Korošico v upanju na samo kolikor toliko solidne razmere za kolikor toliko pikanja na Veliki Vrh. Milo se človeku stori, ko vidi toliko smeri, pa vse kopne – od Mošeniške, Prontarske do Dolinarjeve. Zgornja tretjina stene nudi odlične razmere, ker sva jih sprobala na markirani poti do vrha. Da bi prišla do tja, se nama nekako ni dalo zabijati klinov v mokro in krušljivo skalo. Bomo prišli drug mesec spet pogledat. … Saj bo.

V nedeljo smo šli z Nikom in Tavčijem v konce, kamor je šla še polovica snega želnjih slovenskih turašev. Avstrijci so se med nami vsemi z juga kar zgubili. Bili smo na Parnaunocku v Nockbergih. Vršnja kupola je bila ravno prav pomrznjena, nižje doli se nam je že nasmihalo ob skoraj spomladanskem srencu.