AO Jesenice

Ob šestih zjutraj smo se Doroteja, Peter, Janž, Eva in Aljoša odpeljali z Jesenic proti vasici Döllach, ki leži dobrih 10 km pred Heiligenblut-om. Iz Döllach-a pa po strmi in ozki cesti do zaselka Mitten, kjer je ob kapelici urejeno parkirišče.

Od tam vodita pod Stanziwurten dve poti. Ena gre po gozdni cesti, kjer je urejena sankaška proga, druga pa po poti skozi smrekov gozd. Odločili smo se za slednjo, ker je precej krajša, strmina pa tudi ni prehuda. Zagodla so nam samo polomljena drevesa, ki so tam od zadnjega neurja.

Stanziwurten leži med dolino reke Möll in dolino Zirknitz nasproti Mohar-ja (2605) in Hilmsberga (2637). Področje je znano tudi po rudniku zlata Waschgang na pobočju Kluidscharte, saj leži v Visokih turah, od koder je fevdalna gospoda iz Salzburga in okolica že v srednjem veku, črpala svoje bogastvo. Od tu izhaja tudi ime za to skupino gora – Goldberggruppe.

Na poti proti vrhu smo v zmernem naklonu prečili planine in vlekli špuro mimo gorskih koč. Od gozdne meje dalje, se je naklon nekoliko povečal in zadnjih nekaj metrov smo odštorkljali peš ali pa na srenačih.

Vrh nas je pričakal v popolnem brezveterju in le z nekaj koprenaste oblačnosti tako, da smo si vzeli precej časa za počitek in uživancijo na samotnem vrhu, kjer nam je za kratek čas družbo delal samo en domačin in njegov kuža.

1350 višinskih metrov spusta je bila mešanica vsega; led, skorja, napihan sneg, grifig in južen sneg, podpisi na planini in vijuganje med smrekami. Dejstvo je, da bomo turo ponovili, ko spet zapade sneg.

Že malo več kot polovica zime je mimo in čas je, da tudi jaz poročam o svojih alpinističnih aktivnostih. V začetku decembra je bilo kmalu jasno, da večje količine snega ne bo na vidiku še kar nekaj časa. Če gledamo z vidika plezalnih razmer je to odlično – dostopi so lahki, plezanje hitro in sestopi plazovno nenevarni. Iste razmere so za smučanje seveda slabe – smuče je treba nositi visoko zato, da potem točimo solze ob pogledu na spodnjo plat smuči. Nekako me to ni ustavilo, da sem v začetku sezone pregledal razmere v obliki turnih smuk na Malo in Veliko Mojstrovko, Stenar 2x, Rž, Preber(AT). Seveda iz daljave lahko le do neke mere ocenimo razmere, treba je plezat!

Prvi poskus zimskega vzpona v tej zimi je bil Brojanov raz v Stenarju z Jaotom, ki se je po slabih treh raztežajih končal zaradi slabih/toplih razmer. Nekaj dni kasneje sem se spet znašel pod S steno Stenarja (že četrtič v dveh tednih), kjer sva z Marijo Jeglič poskusila v Kaminski smeri. Podobno kot prejšnjič sva nekje po treh raztežajih obrnila zaradi odstopljenega ledu in posledično nevarnih razmer. Proti koncu decembra so se po nekajkratnem nihanju temperatur razmere končno obrnile v našo prid. Z Nejcem Marčičem in Borom Levičnikom smo se navezali pod S Triglavsko steno in v zelo hitrem postopku splezali Dolgo nemško smer (od avta do avta 14 ur). Takih razmer se ne zapravlja, zato z Borom vajo čez 3 dni ponoviva z vzponom čez Prusik-Sazleyovo smer v Triglavu. Razmere niso bile čez celo steno idealne, vendar so omogočile varen vzpon. Tokrat sva potrebovala 20ur za celoten krog.

Po novem letu so nastopile dobre razmere za ledno plezanje tako smo v sklopu izobraževanja GV preplezali Levi, Srednji, Desni in var. Desnega slapu pod Prisankom. Prav tako sem 2x plezal Spodnji Ledinski slap v dobri razmerah.

Po zaključenih izpitih iz ledu za GV, sem se moral posvetiti izpitom na faksu. Med učenjem sem si izboril en dan, ko sva z Borom v slabih vremenskih razmerah splezala SV raz Jalovca – zares dobra in zahtevna smer.

Izobraževanje GV se je nadaljevalo s plezanjem zimskih smeri v sklopu katerega sem v enem tednu preplezal smeri: Turska gora – Peščeni raz, Spodnji rokav – Potočnik&Tominšek, SV (celotni) greben Prestreljenika, prečenje Široka peč – Dovški križ, Triglav – Slovenska smer (teden dni kasneje od ostalih smeri).

Razmere za plezanje so še vedno dobre. Pejte plezat, da se ne bo samo od smučanja bralo 🙂

Včerajšnji prvoten plan (Rosennock) je bil zaradi premalo snega skenslan, zato je kot plan B padel Stubeck. Večina hriba je trd poledenel sneg, nekaj delov pa napihanega snega – fajn za smučat. Snega je na začetku le še za vzorec, naprej gor pa še zadosti. Klasično od polovice poti pa do vrha močan veter zato na vrhu le hitra slikca in brž nazaj v dolino.

Preteklo soboto temperature niso obetale nič kaj dobrega za ledena kraljestva Julijcev in Kamniško Savijskih alp, je pa do naju dospela vest, da je v Sappadi hladneje in tudi zmrznjeno. In sva šla. Plezati sva začela okrog enajste. Pred nama so bile štiri naveze, vendar dovolj visoko, da sva imela dva raztežaja prostora. No, po treh raztežajih sva najpočasnejši navezi že ujela, prav tam pa sva tudi obrnila saj sva imela nevarnega obstreljevanja s talarji vrh glave.

Bolj izlet kot pa tura, pa vseeno. Bilo je lepo.

V nedeljo smo se zapeljali v Teuchl in še malo naprej do Alpenheima – od sveta in boga zapuščeno dolino, kamor še sonce ne posije. Moja ideja za sončni Teuchlspitz je bila ob pogledu na kopno gmajno takoj opuščena. Zmagal je Maretov hrib – Dechant.

Po gozdni cesti smo tokali dve uri in pol in naposled na planini, približno 500 višincev višje ugotovili, da pravzaprav nismo še nikamor prišli. Hrib smo slutili daleč, daleč zadaj, okoli 800 višincev višje. Po okrepčilu in temeljitem premisleku, da na dva jurja pa moramo (da je za vpisat), smo  nadaljevali do koče Barenkopfhutte (2002 m) – tam je bil naš “vrh” z lepim razgledom na Deschant in okoliške hribe.

Smučarija do ceste je bila odlična (na žalost je je bilo premalo), cesta naprej pa rahlo zasnežena in posuta z minami. Smuči je bilo pri avtu dovoljeno pregledati le s sončnimi očali.

Uživali: Mare, Marko, Rajc, Raf, Maja