Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Danes smo z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) plezali Pokljuško smer. Celotno smer je rosilo in nohtalo v prste. Sama smer niti ni krušljiva, ampak za moje pojme je svedrovcov bore malo in kakšen frend pride prav. V prvem cugu je tudi na frišno zabit jeseničan. Na sestopu smo videli da sta Pstuh in Pocar še deloma v snegu, tamkajšnja naveza je abzajlala izpod snežišča sredi stene. Pri avtu se je že ulil dež.
Na deževno sobotno jutro vrževa z Dorotejo ruzake in štrike v avto ter se odpeljeva v Kamniško Bistrico. S težkimi štriki na ruzakih se znajdeva pod jugovzhodno steno Planjave, sonce vedno bolj prodira skozi oblake, meglice pa se poigravajo med vrhovi. Štrike premečeva pod Smerjo Humar-Škarja, narediva še požirek cedevite in že zarineva v steno. Po tekočem prvem cugu se v drugemu štrik po nekaj metrih zatakne. Sledi pester repertoar sočnih kletvic, na kar iz za ovinka zaslišim ‘klinc pa ta štrik, jst bom štantala’. Ne preostane mi drugega, kot da sam poberem štrik in krenem za njo. Ko se odštrikava, so ostali cugi leteli kot po maslu in že se znajdeva tik pod vrhom smeri. Tu pa štrikamo skupaj s kar nekaj ostalimi navezami iz sosednjih smeri, ob tem pa me spreletavajo spomini gužve spomladanske Paklenice. Zaradi Dorotejinega štrikanja (beri: uvidevnosti) na štantu spustiva naprej navezo z druge smeri. Ker le ta štrika še dlje, sam potegnem do vrha. V močnem vetru pospraviva opremo in zvijeva štrike ter pojeva zaslužen sendvič. Sledi še korakanje do avta – zopet s štriki na hrbtih – a sedaj že v močnem soncu.
Metod, Andraž in jaz smo v soboto skombinirali naštete smeri. Prvi dve nehote (zadnji rastežaj Ose ni bil planiran), ostali dve pa kot smo si zamislili – Jeseniško in zadnji rastežaj Kranjske do vrha. Sledila sta nam še Lidija in Božo z podobnimi načrti. Veter nas je hitro pregnal v zavetje Erjavčeve na analizo. Lepa plezarija za začetek skalne sezone (frikarija ne šteje).
Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.
Končno ga je malo nasulo. Sobotno jutro je bilo lepše od napovedi, zato sva z Žigom kar zgodaj odrinila proti Pokljuki. Zgazila sva špuro na Debeli vrh, odsmučala proti Mrežcam do izhodišča in ker sva bila s pelo zadovoljna in ker sva zjutraj naredila lepo gaz, sva se še enkrat povzpela na vrh in prevozila snežno odejo še po drugi strani hriba. V nedeljo sva se na turo odpravila z Janžem, pridružila sta se še Gorazd in Manca. Izbrali smo Romaten Spitz, saj naj bi bile lavinske razmere na Avstrijskem Koroškem prijaznejše. V okolici Malnitza naj bi zapadlo le okoli 15 cm snega. No, snega je bilo tudi tam precej in z ostalimi somišljeniki in sotrpini smo se družno podali proti deviškim flankam…
