AO Jesenice

Zgodaj zjutraj sva se Goran in jaz napotila proti Vipavi. Nekako sva se dogovorila, da ponoviva smeri, ki smo jih preplezali s svojimi mentorji (za prvo samostojno plezarijo malo bolj znane). Po prvi preplezani smeri se je pokazalo, da je naveza lepo sinhronizirana. 🙂 V steni sva bila povsem sama, le nekaj feratarjev se je na vsake toliko prikazalo izza kakega drevesa. Sonce in vročina sta nas dohitela, ko sva preplezala polovico druge smeri, tako, da sva nekako zaobšla najhujši val. Parkrat so nam na pomoč priskočile tudi kače različnih vrst in oblik.(OPOZORILO: Bodite previdni, kač je OGROMNO!). V daljavi so se slišali tudi poki SV. Dan sva zaključila v gostilni s sočno limonado. 🙂

V nedeljo sva z Urbanom plezala Steber revežev v Veliki Mojstrovki. Na dostopu je potrebno prečiti manjše snežišče, v smeri pa snega ni več. Po dobri uri prideva pod steno, kjer vidiva, da sta s plezanjem pričeli ravno že dve navezi. To pomeni uro čakanja, ki sva jo izkoristila za malico. Kljub zgodnjem vstajanju vstopiva v smer šele okoli 11. ure. Prvi cug je bil še moker in kljub prijetnim temperaturam me je spet zanohtalo. Na štantu se odločiva, da se bova razvezala in lažji svet nadaljevala brez štrika, saj sva želela pridobiti nekaj na času. Po dobrih 100 metrih se zopet naveževa in zaman iščeva štant oziroma nadaljevanje smeri. Končno najdeva en klin, urediva sidrišče in nadaljujeva s plezanjem po dokaj krušljivi plati ter dohitiva navezo pred nama (AO Radovljica). Ne preostane nama drugega, kot da čakava, da bosta odšla naprej. Sledilo je poplezavanje po prečki v desno, tako da sva verjetno splezala težjo desno varianto po platah (V-). Sledila sva navezi iz Radovljice, ko naju kar naenkrat vprašata, če midva veva, kdaj moramo zaviti levo v prečko. Bili smo na štantu z dvema rdečima klinoma, ko se spomnim, da sem prebrala, da tu ne smeš zgrešit. Nam nami je bila lepa zajeda in suvereno plezamo naprej. Pridemo do nabitega štanta, v njem pa trije prusiki – verjetno smo falili. Po telefonu iščem shranjen opis, in ja – pri rdečih klinih je potrebno zaviti levo v prečko in ne naravnost v zajedo. Sledi abzajl in nadaljevanje smeri. Po res dolgi in lepi prečki sledi še en detajl smeri, ki pa je dobro nabit – v njem je tudi zagozden frend in pa dva relativno nova kompleta. Še trije lažji cugi do vrha in okoli pol 8h smo na vrhu. Hitro pospravimo stvari, Radovljičana jo odkorakata hitro proti Vršiču, midva pa tudi kolikor hitro dajo moja kolena za njima. Do avta prispeva ravno dovolj zgodaj, da sva v Erjavčevi še dobila nekaj za pogasit žejo 😉 .

Smer je lepa, mestoma krušljiva in kljub povprečni oceni IV+ po mojem mnenju na nekaj delih kar konkretna. V spodnjem delu je manj nabita in pri večini štantov je potrebno zabiti klin ali pa sam urediti sidrišče. Lahko pa potrdiva, da se v smeri hitro zgubiš 😉 .

Danes smo Maja (AO TAM Maribor), Matic in Matevž odšli plezat v Veliki Draški vrh. Namenili smo se v spominsko smer Dr. Tomaža Ažmana. Vreme že zjutraj ni bilo ravno idilično, kar pa nas ni odvrnilo od plezanja. S preplezano višino so raztežaji postajali vedno lepši, z vremenom pa je bilo ravno obratno. Na vrhu petega raztežaja je že malo kapljalo, zato smo prestopili v sosednjo smer DKV, kar bi nam omogočilo lažji spust po vrvi, če bi bilo to potrebno. Nadaljevali smo s plezanjem in po še nekaj lepih in rahlo mokrih raztežajih dosegli vrh stene. Čez Bohinjska vratca smo sestopili nazaj v Krmo.

Bili smo zadovoljni in presenetljivo suhi.

Ker je bilo v nedeljo za večino severozahodne slovenije napovedano precej neplezalsko vreme, vzhodna pa zaenkrat še ne premore nam zadovoljivih alpinističnih ciljev, smo se odpeljali proti morju. Severozahodno od Ajdovščine se vzpenja pobočje Čavna in tam je bil naš cilj. Dostopili smo po srednječavenski poti pod Smer malega Miha. Vreme nam je nudilo odlično podporo, saj verjamem, da bi nas ob popolni jasnini žgalo. Smer je lepa z dobro skalo in ni navrtana. Klinov je na težjih mestih načeloma dovolj, drugje pa prav pridejo metulji in zatiči različnih velikosti, kakšen klin pa je lahko za rezervo.

Sestopili smo najprej navkreber do Koče Antona Bavčerja na Čavnu, nato pa nazaj do srednječavenske poti in po njej do avta.

Avio pub v Postojni je očitno večino časa nabito poln. Mi smo imeli srečo in smo veselo mlatili pice, ko je na Nanosu že lilo kot iz škafa.

Plezali smo Nik in Grega iz GRS Radovljica, Katarina in Rok.

Včeraj dobim sporočilo od Katarine, če sem za pošihtno plezanje, kajti nobeden drug od tečajnikov ni imel časa – verjetno so se ustrašili popoldanskih neviht 😉 . Seveda grem zraven in že se ob 4h skupaj še z Rokom in Nikom peljemo proti Bohinju. Dostop smo izvohali in že stojimo pod steno. Rok in Nik začneta s plezanjem, s Katarino jima slediva. Smer je primerna za tečajnike, saj ima svedrovce, manjka le eden na prvem štantu. Plezali smo hitro, še hitreje abzajlali, saj je bilo komarjev in drugega mrčesa neomejeno – Bohinj pač. Na sestopu smo bili arheološko dejavni in pa dodali nekaj možicev za lažjo orientacijo do stene. Ker smo bili hitri, nas dež ni ujel, nazaj grede pa smo se ustavili še na hamburgerju in pivu. Takih torkovih popoldnevov bi se človek lahko hitro navadil 🙂