AO Jesenice

Kjer se je zimska sezona končala, se je poletna začela. Seveda so to malo bolj krušljive stene nad Vršičem.

Zgodaj zjutraj sva bila na parkirnem prostoru celo med zadnjimi, če štejemo samo kolesarje. Pod steno sva pa dokaj hitro srečala dve navezi, ki sta bili namenjeni v sosednjo smer. Midva sva za prvo ST izbrala Dolharjevo. Tako sva se nevplezana podala na 250 m dolgo pot. Nekaj svedrovcev je v smeri, a so bolj ali manj na platah kjer naj bi se delala sidrišča. Vmesnih varovanj je bolj malo (klini izgledajo bolj srednjeveško), zato sva nove postavljala kar sama. Na vrhu naju je pričakala deževna osvežitev, ki naju je spremljala vse do P.

Vplezavanje v skalno sezono je nekako spominjalo na smer Košir-Brelih le-da vam tokrat v steni nisva pustila nič od opreme! 🙂

Plezala sva: Alain V in Michel G.

V četrtek sva se s Tomažem odpravila na Jezersko. Najin cilj je bila 700 meterska Centralna smer v Veliki Babi. O tej smeri sem slišal že toliko lepega, da je bil že skrajni čas, da se o tem prepričam. Zjutraj malo čez 6 uro se iz parkirišča v Ravenski kočni odpraviva po lovski poti, ki vodi do Kranjske koče na Ledinah do vstopa pod smer. Lovsko pot zapustiš po uri hoda in prečiš levo čez graben do vstopa pod smer, ki je pod izrazito ogromno votlino. Prvih 100 m sva plezala nenavezana po grapi, ki te pripelje do izrazitih plošč, kjer je prvo sidrišče. Tu sva se navezala in v dveh raztežajih splezala lepe plate. Smer se nato drži grabna vmes je en siten kamin IV+, ki je navrtan kar narazen cca 5m , luknje z vijaki so v steni, ploščice pa je nekdo odstranil. Po kaminu se smer položi in sledi raztežaj in pol po grabnu, nato pa se zopet postavi pokonci, plezaš plato levo od kamina nato pa prestopiš v levo na vrhu kamina. Sledi raztežaj lažjega plezanja, nato pa smer zavije levo prva orientacijska zanka do izrazite lepe plošče z oporno počjo. Na vrhu plate moraš zaviti desno in zopet se znajdeš pod naslednjo ploščo. Splezaš jo direktno nato pa pri macesnu zaviješ desno čez 3m kaskado. Tu je druga orientacijska zanka in znajdeš se pod zadnjo izstopno plato. Spležaš jo v dveh krajših raztežajih. Nato pa slediš po izstopni poševni gredini do macesna, kjer je sidrišče urejeno s prusikom okoli njega. Tu sva se razvezala in v 20 minutni plohci nadaljevala proti vrhu v plezanju I-II do markirane poti, ki vodi dol iz Babe. Povzpela sva se na vrh in nato sestopila čez Rudijevo vertikalo (strme plošče z jeklenico) do Kranjske koče na Ledinah. Privoščila sva si pivo in Ričet oziroma Joto, se malo spočila in sestopila do vozila.

Ko naletiš v vodničku na smer Nebeška simfonija, te hitro zasrbijo prsti in se vprašaš, čemu takšno poimenovanje. Verjetno bo že vredno ogleda. Piko na i doda še dejstvo, da se smer nahaja v Debelem vrhu nad Planino v Lazu, kamor se je v vsakem letnem času lepo vračati. Tako smo v soboto z Dorotejo in Rokom ob normalni uri zjutraj štartali s Planine Blato. Je že prav, da si za te konce človek vzame čas, zato smo bili soglasni, da nas pred koncem dneva ne bo v dolino. S parkirišča smo kmalu zavili na samotno pot proti Lazu, stran od množic, ki so bile namenjene na Planino pri Jezeru in dalje do 7 jezer. Celotna smer se lepo vidi že s planine. Poleg nje desno poteka še smer Katedrala, ki je mogoče nekoliko težja, vendar krajša. Na dostopu razen trupel mnogoterih živali, ki so izgubile bitko s snežnimi plazovi, presenečenj ni bilo. Brez težav smo dospeli do vstopa v smer, pod obetajočo plato, ki je že namigovala na kompaktno skalo in vrhunske škraplje. Prednost treh ljudi v navezi pa pri dolgih smereh tudi hitro pride do izraza, saj vsak potegne naprej tretjino smeri, pa še družbo imaš na štantu. Začela je Doroteja, ker je pač najmlajša, ampak je v zameno dobila res lepe plataste raztežaje. Tekom celotne smeri je sicer nekaj travnatih odsekov, ki pa ne pokvarijo dobrega vtisa. Prvi detajl v previsni šestici je mogoče obviti po desni, prav tako tudi previsne plate višje gori, vendar za ta drugi obvoz potrebuješ kakšnega večjega metulja. Zadnji raztežaj nato postreže še z odprto in prepišno grebensko štirico, smer pa se zaključi pri skrinjici z vpisno knjigo. Po obsežni analizi imen vseh vrhov povsod okoli in dognanja, da kje vse še nismo bili, smo se odpravili še na vrh Debelega vrha, od koder smo lahko predebatirali najbolj optimalno varianto za turno smuko s Kanjavca. Četudi smo v teh samotnih koncih na marsikaterem vrhu že stali, se vedno najde še kakšen mali nekje vmes med vsemi grebeni, kateremu ne veš imena. In prav je tako. Ker ciljev ne bo zmanjkalo nikoli.

Visoka polica s svojo Diretisimo, navkljub skromni višini in težavnosti (IV+ morda mestoma V-), od plezalca zahteva vendarle nekaj napora. Dostopa in poplezavanja do vznožja stene je za dobri dve uri (seveda ob predpostavki, da najdeš optimalno varianto). Tudi vmesno varovanje si večinoma urejaš sam na številnih peščenih uricah in urah, sem ter tja pa kje tiči tudi kak klin. Na vrhu pa tudi še ni konec plezarije. Sestopiš namreč po normalki na Visoko polico, ki pa do stika z markacijami prav tako terja plezanje I do II težavnostne stopnje…pa še potem te čaka kar nekaj hoje. Te pa zato smer nagradi s prvovrstno kamnino in lepimi razgledi na Zahodne Julijce. Naj dodam še to, da v kolikor si pod steno dovolj zgodaj, celo smer splezaš v senci. Na koncu še pohvala Anji za suvereno obvladovanje pristopno – sestopnega skrotja in drobirja, kar je skoraj zahtevnejše od same smeri ter preplezan raztežaj v vodstvu.

Vikend plan je bil narejen. Z Gašperjem sva imela začrtan plan pohoda na Brano. V četrtek pridem na sestanek, plan se seveda hitro spremeni v plezarijo. Mentor Raf namreč povabi, da se mu z Lukom in Ireno, midva z Gašperjem pridruživa in gremo plezat BUBO. Ja, seveda, da ne bova šla na Brano, če je na mizi, kot je rekel Boter v filmu: “Offer you can’t refuse”.

V soboto budilka zazvoni, domača kava se spije, ob 7:15 pa se že peljemo proti Vršiču, kjer imamo zbor in počakamo na Luka in Ireno. Vsi zbrani krenemo pot pod noge po markirani poti proti Jalovcu in se po četrt ure odcepimo od poti ter krenemo po travnatem pobočju navkreber proti smeri. Po cca. 40 minutah se znajdemo na izhodišču za plezanje BUBE.

Damo se v dve navezi, prva smo Raf, Gašper in moja malenkost, druga pa Irena in Luka. Pri nas Gašper pleza naprej. Dva cuga in že smo na vrhu. Za Gašperja je bil to poseben izziv, saj se je na vrhu preizkusil v zabijanju klina za postavitev štanta. Svedrovci za štant so se namreč izmaknili njegovemu vidnemu polju. 🙂

Raf se že spodaj poigrava z mislijo, da vzporedno potegnemo prvenstveno. Ko smo na vrhu, je odločitev jasna in vrag je vzel šalo – gremo splezat še vzporedno. Od konca smeri prečimo ploščo, potem pa po melišču sestopimo do izhodišča.

Tokrat gre Raf naprej in potegne smer. Lahka plezarija za začetnike. Poigravamo se po ploščah, zaupamo našim nogam in rokam in spet se znajdemo na vrhu. Vsi skupaj sončamo zobe – od veselja. Za nekatere od nas je to prva prvenstvena. Sedaj pa smer čaka na prve ponavljalce. Kar pogumno v napad!

V smeri sta ostala dva klina in dva prusika, skala pa je super in v odlični formi. V galeriji najdete tudi skico smeri. Pri poimenovanju smo bili sklepčni, če je bila prva BUBA, naj bo druga BULA, in tako se je rodilo ime.

Od sonca zapečeni, od navdušenja nasmejani in od plezarije zadovoljni sestopimo po že znanem melišču, poberemo opremo in po isti poti krenemo proti Tičarjevem domu. Gobova juha lepo diši, imajo pa tudi dobro ohlajeno pijačo za rehidracijo. Tam naredimo analizo plezarije in kujemo plane za naprej.

Da nam je vse teklo kot po maslu, se lahko poleg Rafu zahvalim tudi mojemu Polotu, ki je navkljub napaki ključ kode (avto ne vžge) vendarle popustil svojo trmo in ob smešnem ropotanju zavor, pripeljal varno v dolino.

Uspešen dan je za nami, se že veselimo naslednjih podvigov.

Še enkrat hvala Rafu in ostalim za odlično družbo.

Za vizualno predstavo pa vabljeni, da pokukate v galerijo.