V soboto smo s Tino in Janžem obiskali Sinji slap na Jezerskem. Tako Tina kot Janž sta prvič okusila slasti zamrznjene vode. Slap je lepo narejen, zaradi malo snega ponuja več ledu kot ponavadi. V nedeljo pa smo s Saro in Tinom iskali led v Italiji in ga tudi našli. Tudi danes je bilo v igri plezanje slapov, a so nas premamile dobre razmere v Ozebniku. Več o tem bo povedal Aljoša.
Mala Martuljška Ponca
V petek zvečer izvem, da sem v soboto nepričakovano frej. Še pomisliti nisem utegnil na skupno turo s ferajnom, ko me je kolega že cukal za rokav in rekel grapa med Poncama je dobro narejena. Nisem imel izbire kot, da napokam rukzak in prštimam smuči. Nasldnje jutro se ob 6:30 odpeljeva proti Vršiču, sreča nama je bila naklonjena, saj sva ujela zadnji parking na tretjem ovinku.
Vzpon proti Veliki Dnini je potekal brez posebnosti, tudi snežne razmere so bile večino časa take kot sva jih pričakovala. Prijetno presenečenje pa je bilo, ko sva ugotovila da je kar nekaj pobočja še zmeraj pršičastega. Na flanki pot bivakom I je potem sledilo prečenje skorjastega pobočja in brez večjih težav sva bila že na vstopu v grapo. Sneg je bil v nadaljevanju ravno prav odjenan, da se je dalo s smučami na nogah pritelovaditi kar visoko. Grapa je bila res dobro narejena, ravno prav mehka za brezskrbno smuko. Le ena ovira je kakih 20m pod vrhom. Ravno v najožjem delu je približno 2m dolg pas ledu in skal čez katerega nisva smučala.
Na vrhu grape pustiva nahrbtnike in na hitro osvojiva še vrh Male Martuljške Ponce. Vrneva se nazaj na sedlo kjer pojeva, popijeva in že sva pripravljena na spust v dolino. Podlaga je bila v zgornjem delu trda, v spodnjem delu pa jo je sonce že omehčalo. Sledilo je nekaj zavojev pršiča, kasneje pa zvožena smučina po strugi vse do ceste katera naju je pripeljala nazaj do avta.
Dobro turo sva na koncu zapečatila ob topli krušni peči ter mrzlem pivu. 🙂
Urban Nagode, Ahac Kikelj
Za Kopico
Že kak teden nazaj, smo se Luka, Ahac ter moja malenkost odločili, da se odpravimo za Kopico. Snega naj bi bilo dovolj, nekaj dodatne spodbude pa nam je dal tudi Petrov prispevek o Ogradih. Plan je bil ob 6h iz Jesenic, parkiramo na začetku ceste za na Pl. Blato, malo čez 8 pa že zajtrkujemo na Pl. pri Jezeru. No že skoraj klasično sem potem jaz rahlo spremenil plan, ko sem na parkirišču v Stari Fužini ugotovil, da pancerjev nimam s seboj. Nič, aktiviram brata naj se pelje proti Bohinju, jaz pa nasproti, medtem pa sta Prezelj in Ahac odšla po cesti proti Blatu.
Pancerje dobim in že drvim za njima. Bil sem cca pol ure v zaostanku a kmalu naletim na Ljubljančana iz Akademskega AO in sem se odločil, da bolje kot da dušo izpustim v upanju, da dohitim mojo družbo vzpon v zmernem tempu nadaljujem z njim.
Snega je bilo dovolj, le veter je pihal v kar močnih sunkih. Na sedlu za Kopico se ujamemo in sklenemo, da nas danes okoliški vrhovi o katere smo načrtovali še nekaj ur prej, pač zaradi vetra ne bodo videli. Na vrhu nas je odpihan sneg rezal po obrazu in hitro smo se pripravili ter odsmučali nazaj v dolino.
Sneg je bil na vrhu skorjast, kasneje v zaveternih predelih pa ravno prav odjenan.
Malo skurjeni a zadovoljni smo se vrnili do avta in odpeljali domov.
Na turi smo bili: Urban, Luka, Ahac
Za Cmir
Malo sem pozen z objavo pa vseeno. Po optimističnem začetku zime sem bil že malenkost sit Viševnikov, Klekov, Dovških Bab in podobnih kucljev. Porodila se mi je ideja, da se podam za Cmir. Še isti večer kolega ob pivu “prijateljsko nategnem” da bo verjetno ful dobr za smučat in hitro se je odločil da se mi pridruži.
Cesta je bila zaprta a urejena do Peričnika, naprej pa peš. Snežne razmere so bile raznolike. Skozi gozd je bil sneg rahlo predelan a večinoma pršič. Nad gozdno mejo pa vsega po malo. Nekaj napihanega, malo kložasto, naslednjih 10m pršič, nato skorja, po nekaj korakih spet napihano. Kljub temu se brez težav najde prehode. Gladko in brez težav sva dosegla sedlo za Cmirom in se složno ter hitro odločila, da do begunjskih vratc ne bova nadaljevala, snega je bilo premalo za najin okus.
Na novo pridobljeni čas sva izkoristila za nastavljanje soncu, saj je razen vrhnega dela celotna tura poteka po senci. Sledil je spust v dolino. Glede na razmere je bila smučarija kar dobra, le po gozdu je bila potrebna večja mera previdnosti saj je bilo snega ravno dovolj, da je še bilo smučljivo.
Zadovoljna sva prismučala do avtomobila. Pri Danici ob pivu sva sklenila, da ko ga pade še kakšen meter turo ponoviva in mogoče vključiva v plan spanje v Staničevi koči ter kak dodaten vrh.
Urban in Vid
Škrnatarica (2448 m), gora z veličastnim pogledom na Amfiteater
Zimskega vzpona na Škrnatarico sem se veselila že ob Perovi prvi omembi pred dobrim mesecem. V soboto, 29. januarja, se nas je ob 7. uri zjutraj na parkirišču v Mojstrani zbralo 9: Pero, Mare, Tina, Anja, Tin, Tomaž, Luka, Erik in jaz. Ker pa je cesta v Vrata uradno zaprta, smo nahrbtnike natovorili v Davorjev avto in se z res hitrim tempom zapodili do Peričnika. Pot se nam je zato v obe smeri podaljšala za debelo uro, pa tudi kar precej dodatnih kilometrov se je nabralo.
Tempo je od Peričnika do Črlovca in naprej po lepi stezi skozi hosto prevzel naš načelnik Mare. Med prijetnim čebljanjem (no, vsaj meni se je zdel prijeten, Mareta so verjetno mestoma bolela ušesa) je ura hoje po sicer strmi, a prijetni stezici vse do prečenja grebena Črlovca hitro minila. Kmalu smo si morali nadeti dereze, obleči pasove, v roke prijeti cepine ter pošteno zagristi v strmo pobočje čez Gulce, po široki dolini med masivoma Kukove špice in Škrnatarice. Vzpetina ni popuščala, temperature so bile prijetne, sonce je pripekalo, vetra ni bilo, zato smo kmalu kar s kratkimi rokavi napredovali. Na soncu nekje na sredini smo naredili nekaj minutni premor, pojedli čokoladce in sendviče ter še enkrat zagrizli v strmino. Sneg je bil dober – trd, mestoma pa se je tudi prediralo.
Pred vstopom v vzhodni žleb nas je pozdravil veter v mestoma precej močnih sunkih in skupina gamsov. V žleb se je prvi zapodil Tomaž in nam olajšal pot do škrbine. Vzhodna grapa v Škrnatarici je bila dovolj pobeljena za varno napredovanje. Noben skalni skok ni bil razkrit, a previdnost zaradi neidealnega snega (na nekaterih mestih se je močno prodiralo) ni bila odveč.
Vršni prag – petmetrsko navpično steno (III, 5 m), je prvi preplezal Pero. Ta plezalni del ni enostaven, saj potrebuješ moč v rokah in precej spretnosti. a smo ga s pomočjo vrvi vsi brez večjih težav preplezali. Vrh Škrnatarice nas je nagradil s prekrasnimi razgledi, a tudi vetrom, zato smo se na hitro pofotografirali in z abzajlom spustili nazaj do škrbine. Sestopili smo po isti poti. No, le neumorni Tin je grapo kar odsmučal.
Prekrasna tura! Na koncu se je nabralo več kot 19 km in nad 1700 višinskih metrov vzpona.