AO Jesenice

Nedaleč stran od mesta Padova, iz ravnine Padske nižine poganjajo grički. Bojda naj bi jih bilo 81 (šteli jih nismo) in ustvarjajo zanimivo pokrajino, imenovano Evganejsko hribovje oziroma gričevje. Najvišji med njimi je Monte Venda (601m), a nismo obiskali teh koncev zaradi njega. Pobližje smo se želeli seznaniti z vzpetino imenovano Rocca Pendice, ki že na prvi pogled izstopa od ostalih. Premore namreč strme stene, ki presegajo 100 m višine. Glavni razlog družinskega obiska pa tiči v, za naše razmere, nenavadni kamnini, ki sestavlja te stene. Grički so namreč vulkanskega izvora in so nastajali iz bruhajoče lave v takratnem plitvem morju pred 35 milijoni leti. Srečno tektonsko naključje (za plezalce) jih je kasneje postavilo v tako obliko in položaj, da omogočajo plezanje. Glavna kamenina je trahit (lava z visoko vsebnostjo silicija), ki ga odlikuje izredna kompaktnost in monolitnost. Seveda je način plezanja popolnoma drugačen od tistega, ki ga poznamo iz našega apnenca, pa zato zahteva nekaj privajanja. Po plezanju smo si bili edini, da je glavna razlika v tem, da te ne “šuta” v podlahti, ampak v ramena, saj je zelo malo “krimpov”, zato pa toliko več “sloperjev” in različnega prislanjanja udov ter trupa. K sreči pa skala, če je suha, nudi dosti trenja. V mokrem je plezati nemogoče. Skratka, zelo zanimiva, “eksotična” izkušnja v bližini doma.

Če vas slučajno v tem nepredvidljivem vremenu tam preseneti dež, je področje poznano po številnih termalnih vrelcih, ki so botrovali razvoju kopališkega turizma. Da je ta voda še posebej zdravilna, so bojda vedeli že stari Rimljani. Pa tudi iz trte, ki raste na vulkanskih tleh prisojnih pobočjih vzpetin, pridelujejo še posebej aromatično vino, ki se tako razlikuje od okoliških, da ga tržijo pod posebno znamko. Vse to je vedel že slavni pesnik, pisatelj in filozof Francesco Petrarca, ki si je eno izmed vasic v osrčju Evganejskih gričev izbral za bivališče v jeseni svojega življenja. Očitno je bil poleg filozofa tudi praktik, saj si je s termalno vodo in dobrim vinom zagotovo olajšal marsikatero starostno tegobo.

Lepega vremena in dobrih razmer za skalne vzpone je očitno za nekaj časa konec in tako lahko končno napišem članek 🙂

OPIUM

V začetku meseca sva se z Urbanom (AO Domžale) dogovorila za izpitno turo in šla plezat v Široko peč. Dostop sva si prepolovila s spanjem v bivaku. Tako sva lahko vstala dokaj pozno in pod steno prišla spočita. Skala v smeri je večinoma v redu, najboljša prav v najtežjem raztežaju. Še dobro, saj sta se mi oba previsa zdela kar zoprna 🙂 Turo sva zaključila z vzponom na vrh in sestopom skozi Amfiteater. Vse skupaj nama je vzelo precej časa, tako sva do bivaka prišla ob mraku, do avta pa že v trdi temi. Je pa plezanje v samoti in divjini čudovitega ambienta Široke peči super izkušnja 🙂

ZAJEDA SKUTE

Par dni zatem sva z Borutom (ni AO:)) opravila dolg popoldanski dostop čez Žmavcarje in na srečo dobila zadnji prosti ležišči v popularnem bivaku pod Skuto. Dobro spočita sva naslednji dan plezala lepo smer v odlični skali J stene omenjene gore. Poleg kvalitete skale me je presenetila in navdušila tudi osamljenost v steni in na vrhu. Prve ljudi sva srečala šele ob povratku do bivaka.

SPOMINSKA SMER DR. TOMAŽA AŽMANA

Pred poslabšanjem vremena sva z Urbanom plezala nad samotno Krmo. Pričakovala sva večje težave in bila precej zadovoljna, da jih nisva našla 🙂 Tako je moja zadnja skalna tura letos minila v zelo sproščenem vzdušju in uživanju v odlični skali in lepih prehodih. Oba sva se strinjala, da s tem sploh ni nič narobe 🙂

Po prejšnjem tednu preživetem na BI in osvojeni Veliki Martuljški Ponci se mi je porodila ideja za naslednji vikend-tour.

Ko sem v petek prišla iz šole v naravi, sva se z Markom odpravila spat na BIV, saj sva bila oba mnenja, da je težak ruzak lažje nesti v temi, kot pa pri dnevu. Tako sva imela v soboto le slabo urco dostopa do Južnega raza Škrlatice. V smeri nisva bila sama, zato sva morala štante celotno smer nabijati sama, čeprav se v smeri najdejo klini res na vseh koncih. Skala naju je navdušila, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna, če plezaš z mislijo, da se ne smeš preveč matrati. Ko sva prišla na vrh grebena, sva zagledala možica, ki naju je usmeril v Kotel. Pogled proti melišču in škrbini, ki je bila najin naslednji cilj, je bil sladko-kisle narave. Misel, da bova j*** ježa čez melišče, pa se je kmalu izgubila, saj sva po slabi urci v spremstvu gamsov že poplezavala proti ozebniku. Slednji je urejen z novimi navrtami štanti – 5x po 30 m. Sledila je samo še telovadba po melišču proti bivaku, kateri je bil tudi najina spalnica za naslednji večer.

Ker je bilo za nedeljo napovedano nekoliko vetrovno vreme, sva se za cilj odločila zjutraj – sklenila sva, da poskusiva najti prehode po Vzhodnem grebenu Srednjega rokava. Za informacije sva imela le vpis od Miheliča. Meni osebno je cmok v grlu, če sva prav, izginil šele, ko sva po 300 metrih poplezavanja naletela na star klin. Pustimo dejstvo, da je to bil eden od dveh v celotnem grebenu, ampak vsaj veš, da nisi prvi tam. Pod strmim kaminom sva se navezala na štrik, saj skala ni ravno iz trgovine z novimi ploščicami. Mark je suvereno plezal naprej, jaz pa sem mu celotno smer solila pamet, kje se mi zdijo najlažji prehodi. Meniva, da sva smer res zadela v nulo! Nekje proti vrhu sva naletela celo na 3 možice. Do rokava sva naredila še 10 metrski abzajl in že sva stala nekaj metrov pod vpisno skrinco. Sledilo je še šodranje iz Rokava nazaj v Ozebnik, pripetje spalke in pa armiča na bivaku in pa 600 metrov melišče-expressa proti Vratom.

Četudi tura po oceni ni visoka se oba strinjava, da plezanje z ruzakom polno robe – voda, spalka, hrana in armič, doda komponento kompleksnosti. Pa sedaj tudi veva, da je od izhodišča za BII do parkirišča v Vratih 1,5 km in ne samo 1 km hoje 😉 .

Že lansko leto po preplezani Kratki Nemški, se dogovorimo, da je letos na vrsti Bavarska smer. Glede na deževno poletje, se nam je tura vse bolj odmikala, zato se prejšnji teden dogovorimo za izvedbo. V planu je bila ista ekipa (Metod, Grega, Noel, jaz), vendar je Grega na žalost zadnji trenutek zbolel. Odločimo se za navezo treh in se v ponedeljek zapeljemo v Vrata. Vsak je preplezal eno tretjino smeri v vodstvu in tako s skupnimi močmi preko Zimmer-Jahn-a izplezamo iz Stene. Smer je kompaktna in nekajkrat ponudi tudi lepo in prijetno plezanje. Po Tominškovi poti sestopimo do Aljaža, kjer opravimo še z obvezno analizo.

Med plezanjem Centralne smeri v Zadnjem Prisanku, sva z Mihom oba izrazila željo, da se 1x podava v Čopov steber. Ni minilo dolgo, ko se ponovno naveževa in tako preteklo sredo splezava Čopov steber. Ob zori sva že pod Steno, kjer po Skalaški smeri splezava do Gorenjskega turnca. Tam si privoščiva krajšo pavzo, nato pa se odpraviva proti stebru. Plezanje v samem stebru ni preveč zahtevno, šele ko se ta zlije z navpično steno se težavnost plezanja stopnjuje. Osebno sem bil presenečen, ko sem videl da so tudi najtežji raztežaji “rahlo” podrti :). Miha smer prepleza prosto (dec, še enkrat vsa čast), sam pa si zaradi majavih oprimkov 2x pomagam s kompletom. Iz smeri izstopiva ob mraku, nato pa naju čaka še “prijeten” sestop čez Luknjo nazaj do avta. Kljub utrujenosti se oba strinjava, da je bila tura res epska.