AO Jesenice

Prejšnji vikend se nas je 15 pogumnežev odpravilo na tabor v Grazer Bergland. Tisti najbolj zagreti smo že v petek zjutraj spakirali robo, pograbili plezalke in pičili proti Avstriji, kjer smo si v kampu Lanzmaierhof hitro zasedli najboljšo lokacijo – skoraj da z razgledom na sosedove čevape.

Ker dan še ni rekel zadnje, smo zavihali rokave in splezali še nekaj smeri. Nekaterim je plezanje popestrila kakšna kaplja dežja, druge je obiskala tudi sonda. A nič takega, kar bi načelo dobro voljo in ekipni duh.

Zvečer smo se zbrali v polni zasedbi, vsak s svojim kamping stolčkom in z željo po čim boljšem pogledu na DJ-ja Mareta ter na neustavljivi duet Nastja–Petra. Ob njunih ritmih in rahlem miganju v spalnih vrečah smo brez večjih žrtev preživeli večerni mraz.

Sobota se je začela s počasnim izkobacanjem iz spalnih vreč in drugih improviziranih pokrival. Ob obvezni jutranji kavi smo si izmenjali trike za preživetje hladne noči. Sonce nas je sicer malo pobožalo, a veter je še vedno vztrajal, zato so jopice in vetrovke postale glavni zaveznik v stenah.

Popoldne smo se vrnili v kamp. Večer je tokrat minil opazno tišje, saj so nas sosedje Ogri zaradi naših glasbenih preferenc iz prejšnjega večera očitno zapustili. Mi pa nič zato – več prostora za nas in naše glasbene želje! Večer je minil v sproščenem klepetu, strateškem degustiranju napitkov in sestavljanju načrtov za nedeljo.

No, nedelja… Cilji so bili visoki, motivacija tudi, a izvedba … recimo, da bolj za ‘spodbudno analizo’. Ah, kdo pa pravi, da mora biti vsak dan ‘prvenstveno’ uspešen? Važno, da smo se imeli fajn.

Plezali smo: Mare, Monika, Teja, Mark, Sandra, Metod, Miha N., Nastja, Petra, Aljoša, Miha Š., Klemen, Jana, Luka in moja malenkost.

 (Nekatere) preplezane smeri vikenda: Schlangengrube (5, 350m), Henkelgalerie (5+, 230m), Strauchdieb (5, 260m), Serengeti (6, 255m), Waschrumpel (6-, 235m), Winnetouweg  (5-, 290m), Chefpartie (7+, 215m), Elfengarten (5-, 340m), Rudlweg (4+, 155m, poskus), Feuervogel (6+, 255m, poskus), Gemüsesalat (poskus).

Medtem, ko so si nekateri člani odseka že dodobra pretegnili prste v kompaktnih in slikovitih stenah, ki se bočijo nad dolino Valle del Sarca ter se počasi že ozirali proti domu, smo se nekateri v to plezalno Meko šele odpravljali. Še pred sončnim vzhodom in prvomajsko budnico sva s Saro drvela po italijanski avtocesti. Pot je potekala hitro in gladko, prsti so naju že srbeli, smer za prvi dan je bila izbrana, a tik pred ciljem sva obtičala v prometnem zamašku. Debelo uro cijazenja skozi dvokilometrski predor in stoječa kolona proti Gardskem jezeru, naju je prisilila do obvoza preko Trenta. Zaradi dolgotrajne vožnje in nadpovprečni prvomajski temperaturi sva se prvi dan odpovedala plezanju večraztežajk in dan zaključila v senčnem plezališču Comano. Po nastanitvi v prijetnem apartmaju tik pod mogočno steno Monte Brenta sva skovala plan za prihodnje tri dni. Le ta je vključeval zgodnje vstajanje, opoldansko siesto s kosilom in spanjem in popoldansko plezanje do sončnega zahoda.

Na ta način sva se izognila praznični gneči v stenah in sončni pripeki ter iz enega dneva naredila dva, V petek sva tako že ob desetih zaključila s smerjo Via degli Amici (5b, 200m), popoldne pa zaradi padajočega kamenja bila primorana obračati v smeri Spinelo (6a, 220m) v Parete Zebrata. Večje število plezalcev in grušč na policah sta že dopoldan botrovali hujši nesreči avstrijske plezalke in je moral posredovati helikopter. V soboto sta se nama pri najini taktiki pridružili še Teja in Pija, ki sta bivali v bližnjem kampu. Zjutraj smo plezali Via Cercando la trincea (6-/6, 215m) v Parete Pezol, popoldne pa Caino e Abele (6a+, 175m) v Cimi Capi. Zadnji dan sva zaključila v Nuova via Argo (5c, 160m) v Parete san Paolo in se ob prvih kapljah odpravila preko Avstrije domov. Dež sva potegnila za sabo zato, da na vrtu ne bo treba zalivati solate.

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.

Ker sem se razpisal na internetni strani DGRS Jesenice, tu ne bom ponovno utrujal. Pa si lahko preberete na povezavi: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=441″

Po številčnih objavah na internetu o razmerah in po malo daljši prisiljeni pavzi, je bilo treba preverit, če se je kondicija vrnila in če prsti še vedno zanohtajo. Tako sva se z Markom v soboto podala proti oblegani Begunjščici – Zeleniška smer. Smer mi je izpred let ostala v spominu, da je ravno pravšnja za razmigat, se pa letos pozna skopa zima, ki je poskrbela, da sta v smeri dva manjša skalna skoka. Brez večjih težav sva prišla do vrha in sestopila čez Smokuški plaz, ki je bil dodobra odjenjan, tako da sva tudi navzdol švicala.

Lepa sobota za piko poč’t, sedaj se pa lahko poletna sezona začne 😉