AO Jesenice

Danes bom napisal bolj na kratko, ker je bil vikend zapolnjen s turami in enostavno ni energije za večerno pisanje 🙂 Danes smo bili v Italiji, včeraj pa v Avstriji. O prvi bo nekaj več napisal Peter.

V soboto napakiram v avto smučke, palice, Evo, pancarje, malico, pivo, Branko, lopate, žolne, dereze, cepine, Naniko in sonde, se vsedem v avto in zapeljem proti Zedderhaus-u. Malo nad Waldom ugotovimo, da so se na parkirišču zbrali skoraj vsi avstrijski turni smučarji, ki so si ravno tako zaželeli belih strmin.

Ko najdemo parkirni prostor in premečemo vso potrebno kramo v nahrbtnike, se v koloni zaženemo do kolovzne poti. Začuda nas tam čisto vsi Avstrijci zapustijo in skupaj potem modrujemo, da je verjetno v bližini še kakšna lepša flanka, ki je ne poznamo.

Ko hodimo slabo uro, Branka vpraša, če bi pogledali kod se skriva Schöpfling in na našo grozo ugotovimo, da se je hrib teleportiral na našo desno stran in je celo že za nami 🙂

Vendar s pomočjo sodobne navigacije, klasičnih kart v merilu 1 proti nekaj in ob pomoči še dveh Avstrijcev, ki sta ravno tako zašla, nekako ugotovimo, da se na Schöpfling pride tudi s te strani in sicer po poti mimo Jakoberalm-a in čudovitega Mosermandla.

Pristopna pot in smučina je bila v celoti pokrita z debelo snežno odejo, ki se je na vrhu že spreminjala v firn. Kljub temu, smo spust opravili na drugo stran, kjer smo na senčni strani našli celo nekaj napihanca in eno ali dve še nepresmučani flanki.

Analizo smo tokrat za vsak slučaj naredili dvakrat, da nebi pozabili kakšnega prelepega detajla.

Eva, Nanika, Branka in Aljoša

Danes naju je z Alainom malo zaneslo proti severozahodni steni Begunjske Vrtače v Lenuhovo smer. Zgodaj sva prispela na parkirišče, kjer je kot običajno že stal trop pohodnikov in turnih smučarjev. Dereze sva nataknila že pri avtu tako, da je nahrbtnik bil lažji že v štartu za ducat gramov. Vstop v smer sva začela s skokcem in nadaljevala po nekakšni čudni podlagi. Neka mešanica starega, novega, napihanega, skorjastega snega. Malo boljša podlaga je bila bolj proti sredini same smeri. Na nekaterih mestih sva zabila tudi kak klin za izdelavo varovališča. V večini primerov nama je pri varovanju pomagalo rušje. Tudi današnji veter je bil zelo nadležen, saj nam je v oči metal pršič od vstopa do izstopa smeri. Zmrznjeni prstki na nogah in rokah so svoj ˇHuraˇ doživeli na južni strani gore. Sestopila sva po Šentanskem plazu in nazaj grede našla še izgubljeno rokavico.

Današnja izbira smeri je zahtevala veliko truda in zmrznjenega švica, predvsem zaradi slabih zimskih razmer… Kmalu bo na pragu pomlad, zato je čas, da se zimska oprema počasi pospravi v omare ali pač…

Današnja lekcija: Lahko rečeva, da je kladivo na cepinu za en K vredno, in da je kladivo boljša izbira v vseh pogledih. 🙂

Plezala sva: Alain V. in Michel G.

V dolini iz zemlje že bodejo prvi znanilci pomladi, ki sicer vsako noč doživljajo temperaturni šok, v senčne predele naših gora pa pomlad še ni pogledala. Te zimske razmere sva v torek popoldne izkoristila z Gregom in preplezala Centralnega v Tamarju. Nohtalo je samo v roke. Danes sva bila s Tinom v Vikijevi sveči. Tu je nohtalo tudi v noge in deležna sva bila tuša, ki se je hitro sprerminjal v ledeni oklep. A ledovje je tolsto in voljno, zato je bila plezarija v obeh primerih uživantska.

V torek, sva z Matijem odsmučala grapo v severnem grebenu MM. Super kratka tura, super smučarija

Danes pa smo Benjamin, Matija, ter jaz smučali na malo bolj skriti lokaciji. Spet super smučarija. Odsmučali smo srednjo in pa levo vrjanto, za desno, je pa zmanjkalo časa.

Včeraj zvečer, sta me Peter in Sara povabila v Sappado plezat še malo ledu. Najprej iz ceste zagledam Sneguljčico, ki je izgledala kar lepo narejena, še vseeno gremo pogledati Zmrznjene solze, pri katerih se zaradi malo tankega ledu v srednjem delu, le odločimo za Sneguljčico. Pridemo do park placa, kjer so že 3 avti, in takoj za nami prideta še 2. Po 20min pristopa smo že pri slapu, ki je v tistem trenutku na sebi imel samo eno navezo. Levo od nas je plezala španska naveza, desno pa 2 italijanski. Prvi cug smo ubrali čisto po sredini, da bi se izognili gužvi, vse ostale pa po normalki. V času ko smo bili na drugem cugu, je bila že kar precejšna gužva, nekdo je plezal proti nam, drugi nad nam, tretji pa že abzajlali. V času ko smo bili na tretjem cugu se je situacija, kar umirila, do konca 4 cuga smo na koncu bili zadnja naveza. Naveza pred nam zadnjega cuga ni šla, zaradi slabega ledu, a mi smo ga še vseeno preplezali. Vse skupaj 5 cugov, se pravi slap dolg okoli 300m. Vse skozi užitna plezarija in še enkrat hvala Perotu in Sari 🙂