AO Jesenice

V soboto sva šla z Markom pogledat v Tamar, če je še kaj ledu. Glede na napoved po nočni ohladitvi in pričakovani gužvi, sva se, tudi po predlogu bolj izkušenih članov našega odseka, odločila za bolj pozen štart. Odhod iz Jesenic je bil ob prijazni 11. uri, sonce je že močno pripekalo. Po poti do doma v Tamarju je bilo polno ljudi, pri slapovih pa ni bilo videti nikogar. Za ogrevanje sva se zapodila v Slap nad votlino. Prav dober led, čeprav v votlini že teče voda. Ko sva to zlezla pa Centralc. Je kar šlo, za stopit je dovolj stopničk, za haklat pa se tudi kaj najde. Štartala sva iz desne strani, kjer je zgledalo malo lažje. V glavnem je bilo vse super. Uspešno sva ga zborbala. Led je vrhunski, vmes se najde tudi pas putrčka. Na koncu pa še obvezna analiza, tokrat, zaradi hude dehidracije kar dve – ena že v Tamarju, druga pa v Kranjski Gori.

“Kje bomo pa tle smučal?” je vprašala Branka, ko je na Nevejskem sedlu stopila iz avtomobila. In res pogled na južna pobočja Poliških Špikov ni kazal pričakovane zimske podobe. Na srečo sta bila hkrati na parkirišču tudi MegaMajstra tega področja, ki sta na vprašanje o razmerah na kratko odgovorila: “Vse zalito”. Tako sta razblinila dvome in smo se odpravili preko planine Krni dol proti škrbini Riomoz. Če nas je spodaj še malce grelo sonce, nas je na škrbini pričakal kar krepak jugozahodnik. Neugoden veter in trda snežna podlaga sta botrovala odločitvi, da smuči pustimo na škrbini in se na vrh odpravimo peš, opremljeni z derezami in cepini. Tam nas je pričakal krasen bivak, zgrajen v spomin na alpinista Luka Vuericha. Po okrepčilu v njegovem zavetju smo pričeli sestopati. Veter je med tem ponehal, marčevsko sonce pa je odtajalo poledenelo, snežno podlago, zato nam je bilo malo žal, da smuči nismo nesli na sam vrh. Je pa med tem časom pomrznila na vzhod obrnjena grapa na škrbino Riomoz. No, po nekaj metrih štamfanja in abručanja oziroma nošnje smučk, smo odvijugali proti avtomobilom. Cesta spodaj pod planino kaže že kar nekaj kopnin, na dveh mestih se je bilo potrebno skloniti in odpeti smučke…seveda to ni pokvarilo čudovitega vtisa, ki ga je na nas naredila izpeljana tura (galerijo pripne Aljoša).

1 2 ►

V četrtek sva se z Lukom odpravila v meni tako željeno grapo za stolpom v severnem ostenju Petelina na Mežaklji. To grapo že mnogo let opazujem iz pobočij Karavank. Že leta in leta odlašam in prelagam to turo na naslednje leto. V četrtek je napočil čas in sva šla. Ob 7:30 me Luka pobere in z avtom se odpraviva do prvega ovinka ceste, ki vodi na deponijo Mala Mežaklja. Tam parkirava vozilo in se odpraviva po strmem brezpotju v gozdu do vpadnice te grape. Po uri hoda sva na vstopu, kjer se opremiva za nadaljni vzpon. Vstop v grapo je najzahtevnejši del ture, 40 m skok, ki je bil mix skale, ledu in snega. Naklonina pa ne preseže 45°. Če bi bilo več snega skok ne predstavlja večjega problema saj je popolnoma zalit. Nadaljevanje grape gre po levi strani izrazitega stolpa vidnega iz doline. Potem pa za stolp in dalje proti robu Mežaklje. Grapa se konča kakšnih 100 m pod robom Mežaklje. Z Lukom sva prečila v levo na izrazit greben. Na tem mestu se odločiva, da končava z vzponom do roba, ker se je sneg prediral do pasu. Sestopiva po grapi do stolpa. Že nekaj časa opazujem iz ceste iz Mojstrane proti Hrušici grapo, ki se konča na desnem delu stolpa gledano iz doline. Danes je pravi čas zato ne oklevava in se povzpneva 30 m iz grape na škrbino med stolpom in ostenju. Na vrhu se nama odpre pogled v grapo, ki jo že dalj časa opazujem. Vsa navdušena sestopiva po tej grapi navzdol. Dolga je približno 200m naklonina je približno 35°. Pod grapo je nadaljevanje po dolgem meliščuv gozdu. Sestopiva po gozdu do ceste, kjer imava vozilo. Lepo izkoriščen dan v divjem svetu Mežaklje.

Grapa na stolp 200m, 35°, prva plezala Luka Karlin in Miha Novak v sestopu. Na nobenem spletu nisem zaznal, da bi bil po tej grapi kakšen vzpon.

Danes bom napisal bolj na kratko, ker je bil vikend zapolnjen s turami in enostavno ni energije za večerno pisanje 🙂 Danes smo bili v Italiji, včeraj pa v Avstriji. O prvi bo nekaj več napisal Peter.

V soboto napakiram v avto smučke, palice, Evo, pancarje, malico, pivo, Branko, lopate, žolne, dereze, cepine, Naniko in sonde, se vsedem v avto in zapeljem proti Zedderhaus-u. Malo nad Waldom ugotovimo, da so se na parkirišču zbrali skoraj vsi avstrijski turni smučarji, ki so si ravno tako zaželeli belih strmin.

Ko najdemo parkirni prostor in premečemo vso potrebno kramo v nahrbtnike, se v koloni zaženemo do kolovzne poti. Začuda nas tam čisto vsi Avstrijci zapustijo in skupaj potem modrujemo, da je verjetno v bližini še kakšna lepša flanka, ki je ne poznamo.

Ko hodimo slabo uro, Branka vpraša, če bi pogledali kod se skriva Schöpfling in na našo grozo ugotovimo, da se je hrib teleportiral na našo desno stran in je celo že za nami 🙂

Vendar s pomočjo sodobne navigacije, klasičnih kart v merilu 1 proti nekaj in ob pomoči še dveh Avstrijcev, ki sta ravno tako zašla, nekako ugotovimo, da se na Schöpfling pride tudi s te strani in sicer po poti mimo Jakoberalm-a in čudovitega Mosermandla.

Pristopna pot in smučina je bila v celoti pokrita z debelo snežno odejo, ki se je na vrhu že spreminjala v firn. Kljub temu, smo spust opravili na drugo stran, kjer smo na senčni strani našli celo nekaj napihanca in eno ali dve še nepresmučani flanki.

Analizo smo tokrat za vsak slučaj naredili dvakrat, da nebi pozabili kakšnega prelepega detajla.

Eva, Nanika, Branka in Aljoša

Danes naju je z Alainom malo zaneslo proti severozahodni steni Begunjske Vrtače v Lenuhovo smer. Zgodaj sva prispela na parkirišče, kjer je kot običajno že stal trop pohodnikov in turnih smučarjev. Dereze sva nataknila že pri avtu tako, da je nahrbtnik bil lažji že v štartu za ducat gramov. Vstop v smer sva začela s skokcem in nadaljevala po nekakšni čudni podlagi. Neka mešanica starega, novega, napihanega, skorjastega snega. Malo boljša podlaga je bila bolj proti sredini same smeri. Na nekaterih mestih sva zabila tudi kak klin za izdelavo varovališča. V večini primerov nama je pri varovanju pomagalo rušje. Tudi današnji veter je bil zelo nadležen, saj nam je v oči metal pršič od vstopa do izstopa smeri. Zmrznjeni prstki na nogah in rokah so svoj ˇHuraˇ doživeli na južni strani gore. Sestopila sva po Šentanskem plazu in nazaj grede našla še izgubljeno rokavico.

Današnja izbira smeri je zahtevala veliko truda in zmrznjenega švica, predvsem zaradi slabih zimskih razmer… Kmalu bo na pragu pomlad, zato je čas, da se zimska oprema počasi pospravi v omare ali pač…

Današnja lekcija: Lahko rečeva, da je kladivo na cepinu za en K vredno, in da je kladivo boljša izbira v vseh pogledih. 🙂

Plezala sva: Alain V. in Michel G.