AO Jesenice

Izvzemši Lienške dolomite, Ziljske alpe na avstrijskem Koroškem ne nudijo plezalcem kaj prida zanimivih plezalnih področij. Latschurgruppe je lokalna skupinica dvatisočakov znotraj Ziljskih alp, zbrana okoli najvišjega hriba Latschur (2236m). Le ta je poznan kakemu turnemu smučarju, saj iz vzhodne obale Belega jezera (Weissensee) pripelje nanj lep turni smuk (na njem smo bili trije člani odseka marca 2009). Najbolj poznana gora skupine je z žičniškimi napravami ovenčani Goldeck (2142m), druge vzpetine Almspitz, Eckwand, Goltsch…pa so bolj priljubljene pri lokalnih kmetovalcih in njihovih domačih živalih, saj gre poleti za prvovrstni pašniški svet.

Sredi vsega tega zelenja, lepih planin in obilice pašne živine pa se dviga gora Staff s svojo pravcato severno steno zanimive geološke strukture. Visoka je dobrih 300 metrov, v njej pa potekata dve smeri Staffkamin (325m,4) in Weg der Freunde (300m, 6a oziroma 3+,6+,3+, 3+, 5-, 5-, 3 po raztežajih). S Saro sva obiskala slednjo. Skala je na težjih mestih dobra, na značilnih policah pa veliko grušča, zato plezarija bolj spominja na naše hribe. Obe smeri sta opremljeni tudi s svedrovci, zato načeloma potrebujemo le komplete. Izhodišče predstavlja parkirišče na koncu panoramske ceste Goldeck (dobrih 70 km iz Jesenic skozi tunel), na kateri trenutno ne pobirajo cestnine. Od tam je stena že dobro vidna. Dostopa je za dobro uro. Sestopa malce več, a ves čas po mehkih travah, zato lahko brez težav sestopaš tudi v “napolcopatih”, če slučajno, tako kot Sara, “ta prave” čevlje pozabiš doma.

Nad Šitom glava JVZ Stena

Rosijeva smer – spominska smer Gorana Misirja, 6b+/6c, 140m

Plezala: Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanić, 25.06.2022.  Smer sva posvetila  Goranu Misirju – Rosiju, dolgoletnemu članu AO Jesenice in GRS Jesenice, ki nas je mnogo prezgodaj zapustil pred kratkim.

1.R, 30 m, 9x, 6b+/6c,

2.R, 20 m, 4x, 5c,

3.R, 35 m,  8x, 6a,

4.R, 35 m, 10x, 6a+,

5.R, 20 m po Juševi smeri, IV

Opis: Smer je opremljena s svedrovci in ima 5 raztežajev, potrebujete 12 kompletov .

1. Raztežaj: Vstopi skupaj z Juševo smerjo, s katero si delita 1. svedrovec. Tu Rosijeva smer zavije desno v rumeno skalo in pod previs. Nato čez previs, po platah v desno na viseče varovališče.
2. Raztežaj : Od tu naravnost gor in za robom na skupno varovališče Juševe in Stoletja.
3. Raztežaj:  Naravnost gor po čudovitih  platah.
4. Raztežaj: Od varovališča rahlo levo po 5 metrskem stolpu, nato v črni žlambor nad varovališčem, raztežaj se zaključi na istem mestu, kjer je varovališče Juševe smeri. Dodan je nov štant.
5. Raztežaj: po Juševi smeri.

 V smeri je ostal tudi kakšen klin, ki sva ga uporabljala za lažje opremljanje.

Za najtežji prvi raztežaj je predlagana ocena 6b+/6c, Možno ga je preplezati 6a/A0. Sestop je isti kot za vse ostale smeri v tem delu stene.

Hvala PZS KA za dodeljeno opremo.

Božidar Družijanić, AO Jesenice

V soboto sva se z Nikom (GRS Radovljica) odpravila na Vršič splezat Smer po zajedi, katera je bila ena mojih prvih še kot tečajnica. Na parkirišču sva srečala Božota in Lidijo in njuna opazka, da smer zna biti mokra, je bila pravilna, tako da je kakšen cug popestrila tudi mokrota. V spominu sem jo imela za lažjo, pa je vseeno kar konstanta in pokonci, z kar nekaj klini, a vseeno zelo krušljivimi (težkimi) deli. Šele izstopna cuga sta lahka, pa še tam je treba biti previden v krušljivi prečki. Vseeno lepa sobota, s presenetljivo malo gužve v steni. Le skupina plezalcev na najini desni bi se morala naučiti malo hribovskega bontona.

V petek zvečer sem poklica Grega, kakšne ima kaj plane za soboto. Pove mi, da gre v nočno, za naslednji dan pa ima že nekaj kandidatov za plezanje na Vršiču. V izogib gneči in soncu, mu predlagam obisk senčne stene Zadnjiškega Ozebnika. Tako smo preplezali čudovito športnoplezalno klasiko Trente-smer Krajcarca (6a+,200m). Gre za najlažjo smer v omenjeni steni, ki ponuja res lepo in izpostavljeno plezanje. Smer sem že preplezal leta 2003. Takrat so bile razdalje med svedrovci kar konkretne, dandanes pa smer ponuja popolnoma varno in sproščeno plezanje (če se odmisli klopno prenosljive bolezni).

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Avstrijo. Pravzaprav kar dvakrat. Na Ljubelju je namreč ugotovila, da s seboj nima nobenega osebnega dokumenta. Kljub temu, da vremenska napoved ni predvidevala neviht, se je ozračje v avtomobilu nemudoma naelektrilo. Prišlo je do nekoliko trenja in manjših razelektritev, strela pa ni treščila. Tato sva bila čez debelo uro in prevoženih 100 km zopet nazaj na Ljubelju. Pristop je tako potekal že po rahlo žgočem soncu, pa tudi pod steno nisva bila prva. Nasprotno, bila sva zadnja. Lahko sva le opazovala nepretrgan vlakec navez, ki so se pomikale po spodnji traverzi (Unteren Quergang), ki omogoča vstop v najpriljubljenejše smeri severne stene Košutnikovega turna. Tako sva raje še malo zagrizla v melišče in poiskala samotno alternativo v desnem delu stene. Po preplezanem spodnjem, zgledno krušljivem vznožju, sva uživala v smeri Gemsenweg V, 300m. Starim klinom delajo družbo novi svedrovci, tudi varovališča so preopremljena, za zmanjševanje ponekod daljših razdalj med klini oziroma svedri, je priporočljivo imeti tudi kako jebo ali frenda. Sledil je še zanimiv sestop po ferati in zasluženo pivo. Tudi v tej steni sem plezal leta 2003 in sicer sosednjo smer Via Sylvia.

V takih vročih dnevih človek začne pogrešati sneg, mraz in pobeljena pobočja, zato misli uhajajo na aprilsko smučarijo v Avstriji. Mogoče pa tale zapis vendarle komu da idejo za spomladansko smučanje prihodnje leto. Po solidnih lednih razmerah je z otoplitvijo prišlo nekoliko več časa tudi za smučanje in tako sva se za ogrevanje pred Norveško z Rokom za velikonočne praznike odpravila čez mejo v Visoke Ture. Ker sva se želela izogniti gneči okoli Defreggerhaus in Strüdlhütte, sva rekla, da greva prvi dan na blef pogledat, do kam sploh sega snežna odeja v teh koncih. In sva se odpravila v smeri gore Straßkopf (2401 m), za katero se je potem izkazalo, da prideš v teniskah že skoraj do vrha. Glede na teren vrh sicer obljublja lepo smučarijo. Pozimi se lahko pripelješ do zaselka Penzelberg, od tam pa je po makadamski cesti do Winklerner Hütte (1907 m) speljana sankaška proga. Prav do koče se je mogoče pripeljati poleti, kjer je tudi urejeno parkirišče, od tam pa še dobro uro hoda do vrha.

Tako je kazalo, da bo treba izbirati bolj izrazito severna pobočja, zato se naslednji dan odpraviva iz vasi Welzelach pod goro Lasörling (3098 m). Dve uri se na lagano vzpenjaš po makadamski cesti, ki je zaradi prepovedi prometa v odličnem stanju, do planine Raineralm (1804 m), od tam pa še uro do Lasörling Hütte (2293 m), okoli katere je kar manjše počitniško naselje. Gore in sedla okoli Lasörlinga so na gosto posejani z markiranimi potmi in menda je poleti v teh koncih kar gneča. Koča se odpira s pričetkom poletne sezone in s tem v mislih pač ne nosiš drobiža s seboj. Nadaljevanje zgodbe je tako, da so imeli oskrbniki nenadejano delovno akcijo na koči in redke so danes že priložnosti, da doživiš tako lep sprejem in postrežbo brez povračila. Smuka od koče do planine pa jasno spomladanska in čudovita.

Naslednji dan sva se premaknila na drug konec in sva parkirala pri Lucknerhaus pod Großglocknerjem, kjer sva mimo planin Schliederleralm in Tinklwinklalm dostopila do Glorerhütte (2642 m). Eno uro sva smučke nosila, ker sva dostopila po poti na prisojni strani doline. Smučala sva nazaj po drugi strani doline, kjer je bilo kar zvoženo, pod pobočjem gore Kastenegg (2822 m) in sva se pripeljala skoraj do parkirišča. Zanimiva vrhova za smučanje sta izgledala tudi Medelspitze (2668 m) in Weisser Knoten (2878 m) na levi strani doline. V vseh treh dneh razen oskrbnikov na Lasörling Hütte v hribih nisva srečala nikogar.

No, po prihodu z Norveške pa še skok na morje. Komisija za alpinizem je sponzorirala tabor za punce v Paklenici. Še vedno z norveško zimo pred očmi se je bilo kar težko naštelati na sredozemske temperature, ampak vedno je lepo videti poznane obraze. Poročilo na https://ka.pzs.si/novica.php?pid=15727.