AO Jesenice

Danes sem na Mojstrovko krenil v smeri NŠG ( tam je Majda obrnila ), nato pa z grebena levo direktno navzgor. Prva grapa mi ni dišala, ker je bilo precej spihano ( tudi ledeno ), zato sem se namenil bolj desno. Ne vem, če je to ta, ki jo je pred približno 2 tedni smučal Benjamin ( Pozabljena smer ), ampak sledi štamfanja so bile vidne. Na vrhu je bilo treba sesti, da me veter ni prekucnil.

Smučal sem v Drevesnico, kjer se smučarija zaključi v ruševju. Nato pa peš na cesto kjer sem počakal na taksi, ki je peljal do Erjavčeve na hidracijo.

Pred nekaj dnevi sem napisal, da bo snega še za nekaj časa, a se smučarija od avta do avta na Vršiču na žalost zaključuje.

Za prvi maj sva se v upanju da so se vremenarji zmotili z Neli napotila v Omiš. Nastanila sva se v kampu Lisičina, ki je odličen plezalcu(in študentskemu žepu) prijazen kamp. V kampu je plezališče, do najbližje stene je 5 minut dostopa.

Prve dva dneva je vsako noč deževalo, zato sva izbirala bolj suhe južne stene in malo frikala.Zlezla sva Skriveno slato v komornjaku in Canadair ter Forma Piva v Stomorici. Predvsem zadnja preseneti z precej pokonc cugi in težkimi detajli za oceno.

Naslednji dan naju je med ogrevanjem v plezališču napralo zato sva se odločila za dan pavze. Ampak kasneje, ko se je zjasnilo nisem zdržal v kampu, zato sem šel malo plezat. Najprej sem bolj kot ne po pomoti soliral prvenstveno smer, ki sem jo glede na grmovje na eni polici poimenoval Grinšpon(V/IV 120m). Sem pa v smer zašel, potem, ko sem iskal obvoz čez mokro plato v prvotno izbrani smeri. Kasnej sem splezal še popoldansko, ki je lepa smer, ki išče težave.

V sredo sva spet frikala, jaz sem bil utrujen od prejšnjega večera, zato sem malo poplezaval, izkazala se je Neli, ki je splezala svojo prvo 6c+.

Plezala sva še v petek, nad kampom sva pred odhodom domov zlezla Ostrino. Lepa smer, kazita jo le dve goščavi. Ena na prvem štantu in ena v zadnjem raztežaju.eč plezanja, kot pa je izgledalo ob pogledu na vremensko napoved.

Danes po nekej dnevnem oddihu na morju, spet mal v hribe. Zvečer se z Janezom slišiva po telefonu in cilj seveda Stenar. Ob pol sedmih smo se iz Vrat odpravili proti Stenarju. Do počivališča je pot, razen tam, kjer so posledice plazov, v celoti kopna. Izjema je graben, kjer je še kar nekaj snega. Kmalu od počivališča naprej cca. slabih 10 minut pa se sneg začne. Do dolince, kjer je odcep za bivak IV na Rušju smo smuči imeli na nahrbtniku potem pa proti Stanarskim vratcom z smučmi proti njim. Malo pod Stanarskim vratcem smo smuči zopet sneli in nadaljevali pot peš na vrh vratic. Po kratkem počitku smo pot nadaljevali proti vrhu Stenarja. Sledila je dolga izpostavljena prečka v desno in nato po grebenu na sam vrh. Sledil je spust proti Sovatni v dolino. Na vrhu po grebenu je bila rahla skorjica. Od prečke dalje pa lepo predelan južen sneg. V Sovatni so zaenkrat še vsi skoki zaliti, vendar spodnji ne bo več dolgo! Smučarija skozi Sovatno ena sama poezija. Izjema je bil spodnji del, kjer je že kar veliko kamenja. Odsmučali smo do bivaka pod Luknjo in po ogromnih plazovinah do spomenika padlim gornikom. Tam pa se snežna odeja konča in do Vrat je bilo potrebno kakšnih 20 min smuči nesti.

Danes sem se po včerajšnji turi šel malo razmigat na NŠG. Sneg je bil tako južen, da se je lažje hodilo peš kot s smučmi. Vseeno lepa smučarija, pa še nobene gužve ( očitno je večina krenila proti Mojstrovki ). Snega bo še za nekaj časa dovolj.