Letošnje poletje, klavrno z vremenom, je naju z Majo pognalo v lov za soncem. V Googlu sva si ogledovala napovedi od Aoste pa vse do Dachsteina in se odločila, da zna bit par dni lepih v okolici Innsbrucka. Višje v hribe se nisva namenila predvsem, ker je bilo preteklo vreme tudi v naših hribih že zelo zimsko.
Odločitev za Martinswand med Zirlom in Innsbruckom je bila taprava. Svetla, sončna stena, s smermi od 5 navzgor, po avstrijsko zgledno navrtane (do 12 svedrovcev na cug), da človeku, ki ni več pri dvajsetih, prijeten, varen občutek. Zato se tudi ni za čuditi, da tam plezajo še pri 78-ih – kot najin znanec, ki nama je priporočil precej novo smer Scweizerkaese (5/4) in smo jo skupaj spedenal. Da je nova, se je videlo v prvih dveh cugih, ki so še potrebovali kak ajmar ali dva deževnice. Višje gori, pa je skala res postala podobna ementalcu – polna odličnih prijemov.
Taisti sivolasi mož nama je padel v oči že prejšnji dan, ko je plezal v sosednji Maxl’s Gamsrevier (7-), midva pa v smeri Bronhitis (5+/5) – smeri, ki je vseskozi lepo plezljiva in je 5-/5 tudi realna, je pa v najtežjem delu vsaj za pol ocene težja. Tako je bilo tam za naju pač A-0. Ja, dostopa do pod stene je za 10 min hoje sestop je pa po lepih policah desno iz stene in po stezi dol.
Zvečer sva si šla ogledat Innsbruck in kakšna sreča, našla sva prav prijeten Iriš pub, z odličnim pivom Strongbow. A lov za soncem naju je potisnil naprej – še bolj v osrčje Tirolske in sicer do kraja Nassreith pri Imstu. Tam imajo odlično urejeno plezališče z velikim parkplacem, straniščem, toplo vodo in nešteto frikovskih smeri. Midva sva poiskala eno daljšo, kjer je bilo plezanje vrhunski užitek (Herbstsonne, V-, 110 m). Sestop po ferati, preko visečega mostu in po šodru dol, lahko pa tudi abzajl po smeri.
Še isti dan sva pognala kombi skozi Oetztall, preko Timmelsjocha do višine Kredarice (2509m) in v Dolomite, ki pa so bili poscani. Še s kakšno smerjo v Selli tako ni bilo nič, zapeljala sva se le še naprej proti SLO.
