Podor med krnico Pod Srcem in krnico Za Akom

Novica je že stara skoraj teden dni. V nedeljo, 19.10.2014, sva se z Manco odpravila (pozno) na Vršič da bi nekaj zlezla. Ker je bila taka gužva, da parkiranje ni bilo možno niti okoli Erjavčeve, sva si zaželela nekam, kjer ni ljudi… Odpravila sva se po srednjem prehodu (pogosta skupna tura AO) iz krnice Pod Srcem v krnico Za Akom. V času ko sva prišla do grebena in sidrišča za spust skozi kamin, so se začele dogajati čudne stvari…

Imel sem nenavaden občutek že ko sem prišel do grebena, kjer se preko kamina spustiš na drugo stran. Po kaminu je začelo leteti drobno kamenje, pomislil sem, da nekdo pleza navzgor. Nato pa se je začelo. Stresel se je greben na katerem sva stala, skale velikosti avtobusa so se trgale navzdol. Pri Ingotu so rekli, da je tako zaropotalo, da so mislili, da se podira Špik. Dim se je videl tudi iz Gozda Martuljka še pol ure po podoru. Odtrgalo se je le nekaj metrov pod nama.

Vse kar se je dogajalo pred tem je imelo svoj namen… Če bi se znašla tam nekaj minut prej, bi se morda že spuščala po kaminu navzdol…

Edini človek, ki je sploh vedel kje sva je bil Gaber Bregant (nisva v žlahti), kateri je bil z družino na poti k Ingotu in smo se malo zadebatirali (super da smo se). Se je kar oddahnil, ko je slišal da sva živa.

Ja, v Martuljških hribih je kljub vsemu lepo… Poleg običajne previdnosti je tukaj potrebna še dodatna.

Omenjeni prehod, ki je bil med ljubitelji samote popularen, je zdaj neprehoden. Spodnji prehod kjer poteka PP tudi odsvetujeva, ker je verjetno podor še aktiven. Lep prehod, (Manca pravi drugače) pa poteka višje iz Srednjega kotla direktno v Krnico Za Akom (sva šla junija).

Jesensko poletni tabor Paklenica

Od četrtka 16.10 do nedelje 19.10 smo šli mal pogledat v Paklenico. V petek razmere niso bile ravno obetavne za plezanje (rahel dež in mokra skala), zato smo šli raje malo raziskovat naokoli. S centra Starigrada smo se peljali proti Bojincu in Velikem Rujnu, kjer je bilo edino kar smo videli megla (ja bo treba enkrat v lepem vremenu gor). Da pa dan le ni minil popolnoma brez akcije smo nekaj kilometrov pred Starigradom peš obiskali Mirila- zgodovinsko pokopališče domačinov živečih v velebitskih “vaseh”. Sledil je obvezen skok v poletno toplo morje.

Sobota je obetala z lepšim vremenom, zato se nas je večina zjutraj odpravila v Kanjon, kjer smo glede na sposobnosti napadli smeri različnih težavnosti. Druga ekipa pa je na vsak način želela videti prelepe razglede na Velikem Rujnu (nadoknaditi za prejšnji dan 🙂 ), od koder so jo mahnili proti Vaganskemu vrhu (ki je ostal neosvojen) in se vrnili po kanjonu Velike Paklenice.

Vreme se nas je s soncem in zelo prijetnimi temperaturami usmililo tudi zadnji dan, na roko pa so nam šli tudi upravniki/uradniki Paklenice, ki so ta dan imeli dan parka, zato vstopnine niso zaračunavali. Je bila pa zato gužva toliko večja. Ja na koncu se je vse tko dobr poklopil da je blo kr težko it domov.

Fajn smo se mel: Raf, Maja, Janez, Zdenka, Miha, Hefo, Ata, Rajc, Čiko, Metod, Alen, Mirko, Dragica, Tedi, Aleš, Timotej

Grazer bergland

Z Neli sva šla za vikend plezat v Grazer Bergland. V soboto sva plezala v levem delu stene Breitewanda, smer Schwobnblick (8, 100m). Smer ima malo daljši dostop po soncu in je prijetna s hitrim sestopom (abzajli). Na žalost je malo zmanjkalo za prosto ponovitev, gre pa za 3 težke gibe v gladki plati. Ker pa je bil plan plezat čim več sva raje pohitela in ni bilo časa in volje za ponoven poizkus. Popoldne pa sva malo bolj desno plezala še smer Die Glorreichen 7 (7, 200m), ki je zalo lepa, edino velike police malo motijo. Sonce naju je precej izzželo, za normalbno plezanje je bilo precej prevroče.

Drugi dan sva šla iz parkirišča malo bolj v breg, v Rotewand. Začela sva s smerjo Fur alten Manner (7-, 220m), ki naju je presenetila z konstantno težkimi raztežaji in kar veliko naklonino. Tudi ta dan je bilo prevroče, zato sva malo zmanjšala načrte in popoldne preplezala še smer Draufgabe (5-, 110m), ki pa je ne priporočam,ker sploh ne poteka v steni ampak prek nekih skokov v ne preveč strmem svetu.

Za zadnji dan pa sva si izbrala sme Jagersteig (7+, 230m). Smer je sicer spodaj precej posiljena prek nekih plošč, a je plezanje lepo, tako da to ne moti preveč. V zgornjem delu pa smer poteka preko zelo lepih plošč. Na koncu mi sicer ni bilo čisto jasno, kako bi smer preplezal prosto, zadnji gib je namreč zelo čuden, neki masten umetnjak in nič drugega.

Plan je bil sicer potovanje podaljšat še za nekaj dni, a sva se zaradi neurij premislila in malo prej prišla domov.

Glavno da se klajmba – Biokovo 2014

“Penjačice i penjači” Katarina, Lidija, Majda, Božo, Mare in Rok smo bili na taboru Glavno da se klajmba v Biokovem.

Splezali smo: Lidija in Božo v M. Borovcu klasiko Direktni smjer V. težavnostne stopnje, Dalmatinski san 6a+ v steni Bukovca in Sjećaš li se Dolly Bell 6a+ v grebenu Crna draga v Drašnicah, Katarina in Rok sta splezala Lepo deklico (spodaj sicer neko levo varianto), Superpanoramico 6a in La schiena della balena 6a vse v M. Borovcu, Majda in jaz pa Superpanoramico 6a in Lepo deklico V+ v M. Borovcu in Perlo Adriatiko 6a v grebenu Crna draga v Drašnicah.

Skrajšani komentarji smeri so: Direktni smjer – v zgornjem delu sta bila zanimiva širok in lep kamin ter izpostavljena plošča. V smeri so trije klini, če jim lahko tako rečemo,se pa da veliko varovat z zatiči in frendi, zato smer toplo priporočava. Dalmatinski san – kljub temu, da nekateri plezalci pravijo, da je previsoko ocenjena, se s tem le delno strinjam. Mogoče res ni trda 6b, je pa smer dolga, z več zahtevnimi gibi. Meni osebno, pa nisem edini, ki tako meni, je bil najtežji zadnji raztežaj 6a+. Ko misliš, da je že vse hujše za teboj, ugotoviš, da težavnost ne popušča vse do varovališča. Sjećaš li se Dolly Bell – drugi raztežaj je ena sama podrtija, sredi katere je le en kvaliteten svedrovec. Vse ostalo varovanje, kar ti ga uspe postavit tudi ni zanesljivo. Poleg tega plezaš po luskah naslonjenih v gnilo skalo. V drugem delu smeri te čaka detajl 6a+, kjer je skala zopet zelo slaba. Ko se skobacaš čez previs, vse kar lahko držiš je zopet neka gnila luska. Skratka, smer je nevarna in jo resnično odsvetujem za plezanje. Lijepa djevojka – v smeri so skupaj 4 klini a se da varovati s frendi in priročno zelenjavo. Najtežja rastežaja ne popuščata do stojišča, skica pa je zelo revna. A je skala večinoma dobra. Superpanoramica nudi lepo plezanje a je ocena 6a samo v enem detajlu na začetku. Smer je zgledno navrtana. Enako velja za La schieno della baleno s pripombo, da jo je težje najti, ker ni bilo pametnega opisa dostopa. Perla Adriatika si zasluži precej podoben opis kot 1. del smeri Sjećaš li se Dolly Bell. Najtežji rastežaj ima na srečo dobro skalo, ostalo pa tako tako. Nisva podaljšala v Dolly ampak v treh spustih prišla na melišče ( lahko bi bil kakšen več ali manj odvisno od dolžine vrvi in katero drevo si izbereš ).

Pohvala organizatorjem za postrežbo ( posebno roštilj nas je navdušil ), predavanje pa smo na žalost zamudili. Družba prijetna in zgovorna, končni vtis pa kar kliče po ponovni udeležbi. Edina težava, da ni bilo večje udeležbe je mogoče oddaljenost, a za užitke je treba tudi malček potrpeti.