Novica je že stara skoraj teden dni. V nedeljo, 19.10.2014, sva se z Manco odpravila (pozno) na Vršič da bi nekaj zlezla. Ker je bila taka gužva, da parkiranje ni bilo možno niti okoli Erjavčeve, sva si zaželela nekam, kjer ni ljudi… Odpravila sva se po srednjem prehodu (pogosta skupna tura AO) iz krnice Pod Srcem v krnico Za Akom. V času ko sva prišla do grebena in sidrišča za spust skozi kamin, so se začele dogajati čudne stvari…
Imel sem nenavaden občutek že ko sem prišel do grebena, kjer se preko kamina spustiš na drugo stran. Po kaminu je začelo leteti drobno kamenje, pomislil sem, da nekdo pleza navzgor. Nato pa se je začelo. Stresel se je greben na katerem sva stala, skale velikosti avtobusa so se trgale navzdol. Pri Ingotu so rekli, da je tako zaropotalo, da so mislili, da se podira Špik. Dim se je videl tudi iz Gozda Martuljka še pol ure po podoru. Odtrgalo se je le nekaj metrov pod nama.
Vse kar se je dogajalo pred tem je imelo svoj namen… Če bi se znašla tam nekaj minut prej, bi se morda že spuščala po kaminu navzdol…
Edini človek, ki je sploh vedel kje sva je bil Gaber Bregant (nisva v žlahti), kateri je bil z družino na poti k Ingotu in smo se malo zadebatirali (super da smo se). Se je kar oddahnil, ko je slišal da sva živa.
Ja, v Martuljških hribih je kljub vsemu lepo… Poleg običajne previdnosti je tukaj potrebna še dodatna.
Omenjeni prehod, ki je bil med ljubitelji samote popularen, je zdaj neprehoden. Spodnji prehod kjer poteka PP tudi odsvetujeva, ker je verjetno podor še aktiven. Lep prehod, (Manca pravi drugače) pa poteka višje iz Srednjega kotla direktno v Krnico Za Akom (sva šla junija).
