AO Jesenice

Tomažev steber: VI-/V, 350 m

Z Lidijo nisva Korošca, pa sva v soboto kljub temu, v času tabora »Koroška pleza«,  plezala v severni steni Grintovca.  Ko preplezam tako lepo smer,  je težko biti sebičen in navdušenje obdržati le zase. Odločil sem se podati nekaj svojih vtisov tudi ostalim.   

Spodnji položnejši del smeri, do stika s Košutovo smerjo ni najbolj privlačen. Ko pa se zapodiš v prvo zajedo v izrazitem stebru, ti je kmalu jasno, da se pravo uživaško plezanje šele začenja.

V opisu smeri  v Plezalnem vodniku Jezersko,  se pod kaminom omenja vesna prečnica 3 m v levo. Sam nisem ljubitelj takih »vesnih prečnic«, zato sem odločil za meni bolj prijazno varianto. Vpel sem najvišji klin, se spustil cca 2 m nižje in po plati zlezel v širok kamin na levi. Verjetno bi se prestop v kamin dalo splezat  naravnost nad omenjenim klinom, ali pa takoj levo od njega.   

Kamin (V) je ena sama poslastica, eden najlepših, ki sem jih plezal do sedaj. Je ravno  prav širok z obilo oprimkov, stopov in zadosti klinov.  Z varovališča nad kaminom nisem plezal levo čez plošče kot je v opisu.  Šel sem  2 m desno, potem v ozek žleb naravnost gor. Tam je tudi nekaj klinov.  Po žlebu do previsnih plat, nato nekoliko siten prehod v levo v trave in žleb, (IV). Tako raztežaj zaključiš na naloženi polici pod vršno glavo stebra.

Tu te čaka najtežji raztežaj smeri, ki kar »drži« (V+), desert  smeri je previsna luska na koncu (VI-). Nekaj metrov pod lusko sta v poči zabita bong in lesena zagozda, tako da menim, da nekatere naveze previs premagajo malo nižje od luske. Luska je pač luska in nikoli ne veš, kako bo držala. Verjetno nisem edini, ki se mu porajalo to vprašanje.   Varovališču  takoj nad lusko sem dodal  »jeseničana«, ki se je dobro »zlil« v steno.  Malo pomislekov sem imel, kako bo šlo Lidiji čez lusko, saj  se je treba rahlo »poštemat«, vendar  jo je elegantno splezala. Pa še umetniški vtis je bil zagotovo lepši od mojega. 

Od varovališča nad lusko imaš še lažji raztežaj do lepe travnate gredine, kjer sva smer zaključila in se naužila toplega sonca. Tega je predvsem Lidija, ali bolje njeni prsti na rokah, v smeri zelo pogrešala.  Izstopiš po ploščah na vrh smeri ali rahlo proti levi na sestopno gredino , ki te pripelje na markirano pot iz Mlinarskega sedla.     

V nedeljo smo Miha, Dare, Štefan in jaz šli na Mangart po omenjeni smeri. Slaba ura dostopa čez trave, plezanje v senci, zadnji del po Slovenski na vrh pa že v soncu. Na vrhu brez pretirane gužve, pivo v koči pa primerno ohlajeno.

Vsem se je zdela smer idealna za sproščeno nedeljsko dopoldansko telovadbo. Veseli smo bili dobre plezarije v dobri družbi, najbolj pa tega, da nam je uspelo prepričati Miha, da naj čevlje zaradi katerih je bil na riti, končno pospravi v kontejner ;-).

Včeraj sva z Božom splezala to prekrasno smer v severni steni NŠG. Smer vstopi desno od Zajede. Prvi raztežaj gre po lepi zajedici (možna varianta tudi po plati na desni) na poličko. Slediš ji po polički proti levi na stojišče pod kaminom. Nadaljevanje smeri gre po kaminu navzgor. Sledi strmo plezanje VI- po kaminu, ki je najtežji raztežaj v celi smeri do naslednjega stojišča. Tretji raztežaj se začne z rahlo prečko v levo in nato dalje v še en maratonski kamin V+, ki se konča na vrhu luske. Sledi prečka v levo in po zajedici na naslednje stojišče. Nadaljevanje smeri gre zopet po kaminu proti desni na stojišče pod streho. Sledi 20m prečke v desno in po lažjem svetu na vrh NŠG – ja. Možna je tudi direktna varianta iz stojišča čez streho. Sama smer je izredno lepa in strma do roba stene, skala v smeri je fantastična.  Sledil je sestop na Vršič in zasluženo pivo.

Prejšnji teden sem končnbo našel nekaj časa za plezanje. Po dveh dneh frikanja pod golico in na vršiču, sem se v ponedeljek zvečez z radovljiško družbo odpravil v Dolomite.

Šotore smo postavili na parkplacu pod cinami. Prvi dan sva z Mrakom plezala Demuth kante v zahodni cini. Lepa smer, razen enega cuga ni pretežka. Večinoma slediš lepim platam. Detajl je streha na sredini smeri, kjer pa je nekaj več klinov. Sestop z vrha se vleče, saj precej hodiš levo-desno po policah.

Drugi dan sva si zaželela nekaj bolj konstatnega, zato sva šla plezat Cassinovo smer v najmanjšo cino. Smer je težja kot sva pričakovala, poteka po rahlo previsnih platah, občasno so klini malo slabše kvalitete. Najbolj sva bila vesela da smer ne popušča do vrha. Na vrhu sva se strinjala, da je moral biti Cassin rec car in malo funknjen, da se je tu čez zbasal že leta 1934.

Zadnji dan se nam je mudilo domov, zato smo odšli v cinque torri, kjer smo pričakovali da ne bo gužve v četrtek. Naleteli smo pa na vojaške vaje. Vojska je zasedla vse smeri lažje od 7, v nekaterih so bile po 3 naveze. Z Gezzo sva lutala okoli stolpov in nakoncu izbrala smer z najmanj gužve. Plezala sva dibonovo smer v stolpu ki mu ne vem imena. Skala je bila odlična in strma.

V soboto sva z Neli preizkušala luknje v konglomeratnem previsu v plezališču Podrožca, za nedeljo pa si je neli zaželela plezati v vodstvu. Ker je hotela it nekam, kjer nebo pretežko pa da bo dobra skala pa velik varovanja in podobno, sva šla v Sekločevo smer v Debelo peč. Pred nama sta bili že dve navezi, ki pa sta bili bolj pridni pri vstajanju zato se nismo motili. Neli je sicer jamrala nad varovanjem v prvi 4-, kasneje pa je bila bolj zadovoljna, saj je v peticah tudi po 10 klinov na cug. Analiza pri danici je pa pokazala, da se alpinistom še zmeraj ne mudi preveč domov.

Anže je že pred časom predlagal omenjeno smer a se nisem pustil prepričat, ker sem v opisu prebral, da je 2 uri dostopa. No v resnici jih je bilo več, ker sva midva krenila iz Kokre, avto sva pustila pri Suhadolniku.

Tokrat sem popustil, pa sva krenila. Vstop sva našla za spremembo v prvo, smer tudi (manje više, ker v srednjem delu po drnastem svetu lahko lutaš po svoje). Od treh opisov in skic, ki sva jih imela s seboj sva se najbolj zanesla na tistega, ki ga sva ga videla sproti. Razen enega stojišča in treh starih klinov smer ni opremljena – vsaj midva nisva nič našla, ostal pa je en klin, ki ni hotel popustiti niti za centimeter.

Anžetu je žreb namenil po mojem mnenju najlepša dva rastežaja – zborbal jih je suvereno in si zasluži pohvalo.

Vrh so občasno zakrivale meglice, pa sva jo potegnila do koče na enega hladnega. Je prijal, ker je med sestopom žgalo kot pri norcih. A samo do gozda, potem je dan postal lepši, hladnejši.