Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Markacije so delo letošnjega leta (zadnjih treh mesecev). Po videnem se mi zastavlja vprašanje ali je bilo to delo res nujno potrebno in ali bodo možice, ki so jih za označevanje poti postavljali nekoč, morda danes povsod zamenjale “nemarno nasprejane” pike oz. črte.
Ob množični selitvi narodov v Paklenico prejšnji konec tedna smo bili redki posamezniki vendarle primorani ostati doma, saj tako pomembnega dogodka, kot je zbor alpinistov in prejemanje batin s stani naših kranjskih kolegov, pač ne gre zamuditi. Dobri fešti navkljub pa težko pričakovanega končno spet lepega vikenda ni bilo mogoče preživeti v dolini. Z Rokom se odločiva, da greva na Palec, in da se naši frišni člani AO Jesenice ne bi počutili preveč odrinjeni na stran, sva povabila še njih. Udeležba je bila tako glede na izredni primanjkljaj pripadnikov našega ferajna zelo zadovoljiva. Ob pol osmih smo štartali od Tinčkove koče, ob enih smo bili že vsi prisotni na analizi pri medvedih. Udeleženci: Romana, Sašo, Gašper, Rok, Katarina in dva pridružena nadebudna kosmatinca Timi in Živa.
Kljub orkanski burji smo se nekako nakapali in v četrtek zvečer nas je bilo pri Adrijani za en manjši avtobus. V petek je bilo še precej vetrovno, a je bila želja po plezanju dosti močna, da smo se zapodili po smereh v kanjonu. Ta dan je podlegel Albatros, pa tudi kup lažjih smeri. Pridni so bili novopečeni pripravniki, ki so si zjutraj redno skuhali zajtrk, čez dan pridno plezali, zvečer pa nas stregli s pijačo.
Sobota je bila kičasto lepa, zato se je spet plezalo, nekaj pa nas je zavilo v kanjon Male Paklenice, nakar smo potegnili še daleč v rebra Velebita in se čudili in naslajali v miru in lepotah skrivnostnih velebitskih gozdov. Mladince pa je iz sten Paklenice itak spodila šele tema.
V nedeljo dopoldne je bilo potrebno izkoristit za še kakšno smer, je bila pa v kanjonu že taka gužva, da smo nekateri temu rajši ušli na obalo. No Pakla je lepo uspela, smeri je bilo preplezanih toliko, da jih ni za naštevat in normalno, da se spomladi spet vrnemo.
V sredo smo posadka v sestavi Lidija, Katarina, Metod, Rok, Božo in Mare šli v Makarsko na letošnji tabor Glavno da se klajmba. Večerno dogajanje je bilo sicer v Brelah, kjer so organizatorji poleg žurke organizirali tudi predavanje Borislava Aleraja- Akca – legendarnega Velebitaša s katerim smo imeli čast po predavanju malo podebatirati. Predstavil je dobrih 20 let plezanja v Velikem Kozjaku, kjer so s prijatelji l. 1994 našli nedotaknjene stene. Vsako leto so dodali nekaj prvenstvenih smeri. Večino smeri so splezali brez vrtanja, kline izbili, zato je zaželjeno, da stene ostanejo take kot so bile. Za naslednje leto pripravlja izdajo plezalnega vodnika. Dal je kar nekaj idej za plezalni tabor, ki ga bomo mogoče v prihodnosti izvedli. Sobotna žurka je zaradi slabe napovedi odpadla. Mi pa smo namesto plezanja deževen dan izkoristili za gobarjenje v Parku prirode Biokovo.
V četrtek in petek nam je vreme služilo in smo splezali: Lidija in Božo – Psiho blok 6a 200m, Ciciban 6a+ 240m, Bodri morning 5b 100m, Katarina in Rok – Giardino botanico 6a+ 155m, Bodri Morning 5b 100m, Duhovi Biokova 6a 150m, Metod in Mare – Bodri Morning 5b 100m, Moon stalker 6a+ 100m, La Schiena della Balena 6a 150m.
Ne glede na to, da smo lahko izkoristili samo dva plezalna dneva, se bomo naslednje leto spet vrnili. Biokovo nam je vsem všeč, kaj naj rečem drugega.
.
