Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Danes sva z Igorjem Kremserjem (AAO) plezala Deržajevo smer v Mali Mojstrovki. Plan je bil sicer malo levo a sva zaradi poprha na policah raje šla kar naprej po grabnu. V grabnu je nekaj mokrega snega, skale so požlejene. Pri odcepu iz grabna, ko se začne strmo plezanje so pa skale suhe, le nekaj snega je po policah. Za zadnja dva raztežaja po razu sva se preobula v plezalke ker je bilo precej toplo.
V nedeljo se nas je na Rudnem polju nabralo štirinajst. Lagano smo se z avtomobili odpeljali do smučišča – kaj bi alpinist pešačil tam, kjer ni treba – in se parkirali v sneg. Smo rekli, da bomo po vrnitvi razmišljali, kako zvoziti nazaj na cesto. V prvem planu je bila Mladinska grapa, ampak ker je bilo nekako za pričakovati, da vsi skoki še ne bodo zaliti, smo se odpravili dalje do Osrednje grape. V spodnjem delu smo poplezavali po skalah, višje gori je bilo že nekoliko več ledu in snega, tako da so tečajniki – in mi ostali – dobili priložnost, da se dokažejo v hoji z derezami in cepinom. Na vrhu smo se razveselili Slavca, ki je pritisnil še za gasilsko, pri sestopu pa si lahko predstavljate, koliko zadihanih duš smo srečali. Fetiš na Viševnik v zimskem času bo verjetno ostal za vedno.
sva z Lidijo splezala še pred zadnjim sneženjem. Dostopila sva iz doline, dan je bil kratek, vendar topel. Čelki sta se izkazali kot nepogrešljivi v nahrbtniku.
V nedeljo smo tečajnike peljali na skupno turo. Do sedmih se nas je pred Kovinarsko kočo v Krmi nabralo osem. Zasedba sicer ni bila tako številčna kot pred štirinajstimi dnevi, ko smo se šli čistilke in vzdrževalce v bivaku IV, pa vendar … enkrat eni, drugič drugi, pa bo cel ferajn počasi skozi. Vzpeli smo se po lovski poti pod ostenjem Debele peči, kjer smo v prvem delu poti po tolikem času še vedno morali prakticirati skoke čez ovire. Pri spominski plošči smo tečajnikom nekoliko osvetlili lažje plezalne cilje v Debeli peči, seveda pa ni šlo brez spraševanja, po kateri poki že ima Matija namen splezati svojo naslednjo devetko. Tečajniki so po strmem in brezpotnem terenu pokazali veliko mero suverenosti, tako da je pohvala na mestu. Da pa ne bomo rekli, da jih v celem dnevu druženja nismo ničesar naučili, smo na najtežjem odseku naredili pokončno vrvno ograjo, ki je prišla še kako prav, saj smo vsi imeli možnost izkusiti, kako zelo so krušljivi slovenski hribi. Na vrhu Brda je bila obvezna malica, med katero so tečajniki imeli čast pokazati svoje znanje do natančnega pomena besed pravilni odnos do nadrejenih. Sestopili smo mimo Lipanskih vratc po markirani poti.
Udeleženci: Dare, Božo, Mare, Rok, Gregor, Sašo, Romana, Katarina.
V petek sva z Matijo krenila v NŠG. Plan je bil sicer drugačen, a se je izteklo tako, da naju je najprej zvabilo eno stojišče, ki sva ga videla od spodaj. Pa se je plezanje zaustavilo v drugem rastežaju v enem podrtem previsnem kaminu, kjer ni bilo varno nadaljevati.
In sva napadla sosednjo zajedo na levi. Prvi rastežaj lepa plezarija, dokler ne prideš do podrte luknje v strop katere je nabito stojišče. Iz te luknje sledi detajl smeri; za Matijo VII+ ker je potegnil prosto, zame VI-A0, ker sem se vlekel za njim. Za detaljlom spet lepa plezarija (tudi podrta) do vrha. V smeri je bilo eno stojišče, dva klina in ena lesena kajla v detajlu. Spustila sva se po Vidovi smeri.
Da sva plezala Deževno smer sva ugotovila kasneje, zato prvotni plan ostaja za naslednjič. Kakor vremenska napoved kaže, bo to naslednje leto. Slika je samo ena iz podrtega kamina kjer sva obrnila, nato sem imel preveč opravka s samim seboj, pa mi kakšna fotka ni prišla na misel. Pa naslednjič.
