AO Jesenice

V nedeljo smo naredili še en zimski pristop v skoraj letnih razmerah. Naš cilj je bil 2420 m visok Špik hude police nad planino Pekol. Lepo speljana pot po južnem pobočju gore nas je v dobrih dveh urah pripeljala do vrha, od koder se odpre prelep razgled na okoliške gore in strmo zarezano dolino Zajezera. Ni kaj, lepa tura. Hvala, Igor, za idejo.

Bili: Igor, Stanka, Katarina, Rok, Ata, Anja, Sandra, Metod, Darko, Raf, Maja in Matevž in AO Radovljica.

Včeraj v nedeljo sva z Volontarjem šla plezat v Malo Mojstrovko.

Načrte sva po dostopu morala prilagoditi, zato sva se obrnila k Zahodnemu razu. Dostop je bil namreč zelo težaven. Grapa je sicer delno zalita, ampak le s pršičem, ki dodatno oteži poplezavanje po tem krušljivem svetu. Nekajkrat sva si zamrmrala, da se ne bi bilo slabo varovati, a sva na koncu vseeno brez prišla do vstopa, kasneje kot sva načrtovala.

Zahodni raz sva plezala s cepini in derezami, je pa je po večini smer kopna, le po policah je bilo kaj snega in tudi kakšna zaplata ledu. Plezala sva do mesta, kjer originalna smer zavije v levo navzdol. Tam sva šla naravnost gor po napični plati (ocena vsaj V, z orodji D6?). naslednji raztežaj vodi do strehe in po prečki kakšnih 10 metrov v desno, kjer je izhod iz smeri. Ta varjanta mora biti dosti plezana, saj je v njej kar nekaj klinov. V vodničku za Vršič je le omenjena kot desna izstopna varjanta, a brez podrobnosti.

Čas je že bil, da tudi jaz otvorim sezono, čeprav se sodeč po temperaturi in količini zapadlega snega, prejšnja še končala ni. Tako sva šla z Gregom Koflarjem (AO Mojstrana) praskat v severno steno NŠG, bolj natančno v Zajedo. Odločitev, da bova plezala z orodji se je obrestovala, saj sta zadnja dva raztežaja kar dobro poprhana. Da sva malo popestrila vzpon, sva izstopila po direktni varijanti.

Ne, mi se ne damo. Spet se nas je zbralo 14 avanturistov, ki nas hladno jutro na Pokljuki ni odvrnilo od namere, da se podamo v svet vrvne tehnike – tokrat od odzgoraj na dol s spustom po soteski Ribnice.

Soteska Ribnice je v zgornjem delu (od mostu pred planino Uskovnico) večino leta suha. Tokrat smo v grabnu našli le malo snega in kup podrtega drevja, kar je podvig le popestrilo. Po kakih 100 metrih je še možno pobegniti ven iz globeli, kasneje, po par skokih, pa je umik lahko precej zahteven. Stene so na obeh straneh gladke, previsne, sluzaste ter porasle z mahom in visoke več deset metrov. Po precej skokih (abzajlih), dričanju po riti in plezanju preko podrtega drevja, smo po treh urah le prišli do mesta, kjer je na desno možni izplezati gor na rob – na Uskovnico. Prijazni mož, ki kot zgleda še vedno pase živino, nam je prepovedal prehod preko lesene ograje, češ, da jo bomo polomili in nas nagnal malo naokoli.

Pri “sestopu” na Rudno polje smo se ustavili še pri koči na Uskovnici, ki je ODPRTA, si privoščili pivo in štrudl, potem pa domov. Ideje za naslednjo turo že zbiramo.

1 2 ►

Danes sva se z Igorjem povzpela na Škrnatarico in nadaljevala po grebenu do Dovškega križa. Snega je le za vzorec in težave (da ne veš kam stopiš in da skriva požled na osojnih straneh), temperature pa sredi dneva prijetno pomladanske. Razen 6 obiskovalcev na Kukovi špici in gamsov, ni bilo nikjer žive duše.