Polinik 2332m

Turni smuk s tega karnijskega razglednika poteka preko strmih južnih pobočij, ki so sicer plazovita, a spomladi hitro kopna, tako da je treba ujeti pravi čas za izvedbo. Še v temi sem se odpravil proti Plocken passu. Ob prvem svitu sem štartal s smučmi direktno od avta in zadovoljen ugotovil, da je cesta proti planini Spielboden še zasnežena. In ker je zjutraj imela luža na parkirišču ledeno skorjico sem se nadejal dobrih razmer. Malo pred deseto sem se zadovoljno odpeljal par metrov izpod vrha (pod vrhom je kopnina) po ravno prav omehčani snežni odeji.

Schwalbenkopf v Karnijcih

Prejšnji petek smo ignorirali slabšo napoved in se odpeljali v Lesno dolino na zahodnem Koroškem. Do tja se pripelješ po dolgi in na koncu hudo zaviti cesti, vmes  (če poznaš) se izogneš parim radarjem, so pa hribi res lepi in smučarija tudi.

Ker je pobočje Scwalbenkopfa – 2159 m obrnjeno na sever, smo pričakovali manj ugodne snežne pogoje, no na koncu je bilo vse sorte, ampak vsi vemo, da je poanta v tem, da se podiš po hribih in če je drugo tud fajn, še toliko bolje.

Vse čestitke Mirkotu, ki je postal pradedek, pa je čisto suvereno opravil s turo in to v dolini tudi obeležil s kišto Villacherja. Ostali udeleženci: Maja, Rajko, Tadej, Dragica in Raf.

Storžič – po Kramarjevi gor, skozi Peto žrelo navzdol.

Petkov dopust sva s Sandro izkoristila za Storžič. Avto sva pustila spodaj pri znaku za prepovedan promet, a bi se dalo pripeljati še višje. Sva pa izletu dodala še pol ure sprehoda po cesti. Smer je dobro narejena, skoki lepo plezljivi, predhodniki so vklesali lepe stopničke. Vrh je bil na žalost v megli, a to ni pokvarilo razpoloženja. Spust skozi Peto žrelo je bil hiter; mi je bilo malček žal, da sem bil pešak, saj je po mojem skromnem mnenju tu zadovoljiva smučarija. Do Doma pod Storžičem se bo dalo pripeljati še kar nekaj časa.

Krstna v Glinščici

Pa so dočakali naši tečajniki … končno smo jih peljali v skalo. Inštruktorji so bili prav tako mnenja … treba bo, treba, gremo že v Paklo. In smo šli, vreme je kazalo plus, kombi je bil rezerviran, potrebnih je bilo še nekaj jeklenih prijateljev in se nas je nabralo skoraj za polovico vseh registriranih članov. Plezali smo večraztežajne smeri v Glinščici: Senza nome 1, Senza nome 2, Senza nome 3 in Spigolo verde. Vsi smo splezali dve smeri, večina pa je našla dovolj moči še za tretjo. Tečajniki so se preizkusili tudi v plezanju v vodstvu, teren v Glinščici ponuja odlične možnosti za špeganje pod tečajniške prste z vseh kotov. Ko je sonce zašlo, smo eden za drugim počasi odhajali, nekateri prej, drugi kasneje, tisti s kombijem pa smo bili preveč lačni in smo zdržali samo do picerije. V prvotnem načrtu je bila picerija na letališču v Postojni, ampak ker je voznica nekako spregledala izvoz Postojna, smo naslednjo picerijo zasledili v Vrhniki. Tam se jih je našlo nekaj, ki so ob naši pojavi mislili, da smo iz Planice. … Možno? Ne vem točno. Jedli smo odlično, denarja je ostalo še za proslavitveno mini fešto za zadnji dan plezanja v telovadnici in otvoritev štirikanja pod Golico.

 

Veliki vrh, Dleskovec

Včeraj sem se podal v meni neznane konce in sicer na Dleskovško planoto. Naredil sem eno krožno turo po res lepih koncih (kmetija Planinšek-planina Ravne-Vratca-Veliki vrh-Dleskovec-planina Ravne). Sneg lepo smučljiv, temperature pa pomladne, zato danes z ostalimi člani AO in Janžem na Primorsko v Glinščico. O tem pa kdo drug…