AO Jesenice

Zaključili smo jo kot se spodobi – s turo v dolino Malte in naprej proti Kölbreinspitze (2939 m). Čeprav so napovedovali pooblačitve po 12 uri, se nismo odločili za vstajanje ob nehumani uri sredi noči, ampak ob bolj normalni 5 uri, kar se je izkazalo za dosti razumno potezo. Sneg ob vzponu ni bil več tako trd, da bi bili potrebni srenači, torej brez zoprnega kovinskega žvenketanja pod nogami. V zgornjih nadstropjih naše ture, je bila snežna podlaga tako lepo gladka in ravno prav ojužena, da je kar vleklo navkreber. So pa vremenarji dobro »udeli« – okoli 11 ure so se začele kopičiti megle okoli vrhov. Zaradi tega in pa ker nismo mogli dočakat smučarskih užitkov, smo vrh (ki je le par dest metrov višje) tokrat izpustili in se na sedelčku pri križu pripravili za spust. Popolne užitke je občasno pokvarila le rahla megla in difuzna svetloba, v glavnem pa za vriskat (ane Nanika).

Razmere bodo po mojem ugodne le še kak teden ali dva, zato se kandidati podvizajte.

Zmagali smo Maja, Nanika, Rajc in Raf.

Z Mirkotom, Zdenko, Sandro in Rokom smo se danes ogrevali v drugačnih stenah. Preplezali smo ferate Bruno Biondi, Nos in Zimske rože v Glinščici. Ko smo parkirali na parkirišču v vasi San Lorenzo, se nam še sanjalo ni, kod naj bi se šlo do stene. Nikjer nobene table, smerokaza, opisov na spletu, tako da smo v stilu ‘gremo pogledat in bomo že videli’ hodili gori in doli. Nazadnje se je izkazalo, da je prava pot tista, kjer smo najprej obračali. Tako je bilo na feratah pred nami že pol Slovenije. Strateško smo določili Mirkota, da gre prvi, in ker zna vzpostaviti dobre odnose z vsemi, so nas cele skupine spuščale dalje. Skozi smo bili v dobrih dveh urah, tako da smo na koncu obžalovali, da nismo imeli s seboj vrvi in bi šli še frikat. In je namesto vsak plačal eno rundo. Tale prispevek je nastal, ker včasih resnično ni pomembno, kam gremo, eden od glavnih dejavnikov tudi alpinizma je druženje z soplezalci, s katerimi se boš kak drug dan navezal na isto vrv.

1 2 ►

Danes smo izkoristili lep dan in skočili v Bohinj, točneje v stenico v južnih pobočjih Pršivca. Ker je dostop kratek (okol 20 min) se nam zjutraj ni mudilo, pa še bohinjsko meglo smo moral pregnat. Na vstopu je bila še vedno kar konkretna plazovina, tudi skala je bila primerno nasvinjana z listjem in zemljo, višje pa je bilo bistveno bolje. Smerca je sicer dolga le štiri cuge, je pa okolje pravo in na sončku. Na vrhu smo pomahali jadralnemu padalcu, ki se je nesramno blizu stene pripeljal mimo. No, pod steno si v dveh spustih z vrvjo, čez 15 minut pa že na hladnem pivu v koči pri izviru Savice.

Uživali smo Maja, Aleksandra, Marjan in Raf

Po dežju, snegu in ostalih prvomajskih neprilikah je bila sobota tisti dan, ko bi se pa vseeno nekaj dalo … Vipava. Šli smo eno ta-dolgo, najmanj kosmato – Južni raz, še vedno luštno smer za pomladansko vplezavanje. Škoda je le, da je smer že v razcvetu tistih zoprnih rumenih rož, ki povzročajo izpuščaje in nemarno srbenje. Pa tudi na plazeče stanovalce je treba biti pozoren, mi jih na srečo nismo videli.

Uživali: Darko, Mirko, Marko, Aleksandra, Raf in Maja.

Baje se vreme kvari, dopusta ni za dobit, zato sem včeraj na Mojstrovki izkoristil polno luno. Bilo je lepo, svetlo, jasno , brez vetra. Je pa bistveno hladneje kot pred dnevi, zato smuka po trdem ni najboljša. Je bolje, če sneg dobi sonček.